Obdobje med obema vojnama zaznamujejo politične krize, povezane z nacionalnimi vprašanji v Kraljevini SHS oz. Jugoslaviji. Vprašanja razmerij med jugoslovanstvom in slovenstvom so v tridesetih letih ...20. stoletja znova dobila pomembno vlogo znotraj nacionalne emancipacije in naraščajočih mednacionalnih konfliktov ter ponovno postala ena osrednjih tem likovne umetnosti. Po desetletju, ki sta ga zaznamovala ekspresionizem in nova stvarnost, so se v tridesetih letih ponovno obudile vrednote zmernega modernizma in iskanja nacionalnega izraza v umetnosti. V takšnih razmerah se je na slovenskem umetnostnem prizorišču pojavila skupina umetnikov, šolanih v Zagrebu, kulturnem centru Kraljevine Jugoslavije, v katerem so se odvijale burne polemike glede nacionalnega izraza v umetnosti. V prispevku je predstavljeno iskanje »našega izraza« v umetnosti, kot sta ga razumela osrednja protagonista likovnega dogajanja, slikarja Krsto Hegedušić in Ljubo Babić. Zlasti slednji je bil za formiranje mlade slovenske umetnosti v tem obdobju ključnega pomena, saj je bil tudi plodovit pisec in eden najpomembnejših profesorjev na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Nekdanji zagrebški študentje, ki so oblikovali skupino Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov, so v razburkanih letih pred 2. svetovno vojno v umetnosti iskali lasten, slovenski likovni izraz, pri čemer so se navezali na razmišljanja hrvaških umetnikov, ki pa so jih prilagodili slovenskemu okolju in razmeram. Svoje delovanje so afirmirali tudi prek navezave na slovenske impresioniste, ki so bili v tem obdobju že splošno sprejeti kot začetniki slovenske umetnosti. Neodvisni so tako iskanje slovenskega izraza v umetnosti izpeljali iz različice modernizma, kot so ga zastavili slovenski impresionisti, in ga združili z razumevanjem nacionalnega izraza svojih profesorjev. Tako so predstavili svoj prenovljen slovenski nacionalni izraz v umetnosti, temelječ na tradiciji, a v sozvočju s sodobnimi likovnimi tokovi.
Razprava se posveča vlogi Vítězslava Nováka v okviru češke glasbe okoli 1900. Vítězslav Novák (1870–1949) sodi med tiste skladatelje, pri katerih se v številnih ozirih kažejo značilna nasprotja, ki ...jih je mogoče opisati s funkcijami centralno-obrobno, globalno-lokalno, heterogeno-homogeno. Nakazane kategorije pa niso kakšne naravno dane konstane. Prav tako ne predstavljajo kategorij, ki bi si jih Novák sam „predpisal“, temveč izhajajo iz diskurza o Nováku vsaj v češkem okolju.
Celotno besedilo
Dostopno za:
DOBA, IZUM, KILJ, NUK, PILJ, PNG, SAZU, UILJ, UKNU, UL, UM, UPUK
Drugo simfonijo (1967) hrvaškega skladatelja Petra Bergama je potrebno analizirati v kontekstu zagrebškega Bienala, torej v kontekstu prevlade modernizma, ki ga je skladatelj razumel kot slepo ulico. ...Simfonija je zasnovana kot niz citatov in aluzij, ki lahko sprožajo široko polje asociacije, povezanih z logiko toka glasbene zgodovine. Takšni postopki so podobni postmodernističnim tehnikam, zato je mogoče skladbo Bergama razumeti kot proto-postmoderno delo.
Celotno besedilo
Dostopno za:
DOBA, IZUM, KILJ, NUK, PILJ, PNG, SAZU, UILJ, UKNU, UL, UM, UPUK
Izhodišče razprave je idejna in tematsko-motivna (torej znotrajliterarna) analiza besedil iz zbornika Generator:: za proizvodnjo poljubnega števila dramskih kompleksov: slovenski eksperimentalni ...dramski in uprizoritveni teksti iz obdobja modernizma (1966–1986). Namen prispevka je osvetliti izbrana besedila skozi perspektivo, ki mi je med njihovim prebiranjem v Generatorju umanjkala; gre za žensko perspektivo, pravzaprav za njeno odsotnost. Prispevek se ukvarja s posledicami, ki jih lahko ima odsotnost ozaveščenosti glede manka ženske perspektive v slovenski dramatiki na reprezentacijo žensk in ženskosti, zlasti če gre za zabrisan učinek patriarhalne ideologije, ki se prikazuje kot univerzalna in merodajna izkušnja, čeprav so izkušnje drugih spolov iz nje izključene. Namen prispevka je raziskati reprezentacije žensk(osti) v slovenski dramatiki in ozavestiti morebitno učinkovanje patriarhalne ideologije ter njene posledice z idejno, tematsko in motivno analizo samih dramskih besedil. Pri tem se posebej posvetim razliki med moško in (maloštevilno) žensko dramsko pisavo. Besedila iz Generatorja vzamem zgolj kot študijo primera, da bi prikazala obstoj določenih simptomov v slovenski (eksperimentalni) dramatiki v danem časovnem obdobju (1966–1986). Razlike v reprezentaciji žensk(osti) na kratko osvetlim, razvojno gledano, tudi širše, s časovne distance, in sicer prek primerjalne analize s sodobno žensko dramsko pisavo, predvsem z dramoletom Nemi lik Simone Hamer (2010).
Izhodišče razprave je idejna in tematsko-motivna (torej znotrajliterarna) analiza besedil iz zbornika Generator:: za proizvodnjo poljubnega števila dramskih kompleksov: slovenski eksperimentalni ...dramski in uprizoritveni teksti iz obdobja modernizma (1966–1986). Namen prispevka je osvetliti izbrana besedila skozi perspektivo, ki mi je med njihovim prebiranjem v Generatorju umanjkala; gre za žensko perspektivo, pravzaprav za njeno odsotnost. Prispevek se ukvarja s posledicami, ki jih lahko ima odsotnost ozaveščenosti glede manka ženske perspektive v slovenski dramatiki na reprezentacijo žensk in ženskosti, zlasti če gre za zabrisan učinek patriarhalne ideologije, ki se prikazuje kot univerzalna in merodajna izkušnja, čeprav so izkušnje drugih spolov iz nje izključene. Namen prispevka je raziskati reprezentacije žensk(osti) v slovenski dramatiki in ozavestiti morebitno učinkovanje patriarhalne ideologije ter njene posledice z idejno, tematsko in motivno analizo samih dramskih besedil. Pri tem se posebej posvetim razliki med moško in (maloštevilno) žensko dramsko pisavo. Besedila iz Generatorja vzamem zgolj kot študijo primera, da bi prikazala obstoj določenih simptomov v slovenski (eksperimentalni) dramatiki v danem časovnem obdobju (1966–1986). Razlike v reprezentaciji žensk(osti) na kratko osvetlim, razvojno gledano, tudi širše, s časovne distance, in sicer prek primerjalne analize s sodobno žensko dramsko pisavo, predvsem z dramoletom Nemi lik Simone Hamer (2010).
Med slovenskimi skladateljskimi modernisti je glasbenemu gledališču največ pozornosti namenil Darijan Božič. Obravnavana so njegova glasbenogledališka dela, pri čemer je že iz žanrskih podnaslovov ...posameznih del razvidno, da je skladatelj ves čas iskal novo formo za glasbenogledališko delo. Zdi se, da jo je našel v nekakšnem napol »radijskem« mediju – nosilno težo ima po navadi govorjena beseda, ki jo v obliki zvočne opreme spremljajo redke instrumentalne zvočne intervencije. Te skozi čas izgubljajo modernistično ostrino (harmonski grozdi) in se s sopostavljanjem raznolikega približujejo postmodernizmu. Tako se za Božičeva dela kot značilna izkaže dvojna neuravnoteženost – beseda močno prevlada nad glasbo, hkrati pa se zdi nenavadna skladateljeva želja, da avantgardne gledališke postopke skuša uresničiti v institucionalnem opernem gledališču.
Med slovenskimi skladateljskimi modernisti je glasbenemu gledališču največ pozornosti namenil Darijan Božič. Obravnavana so njegova glasbenogledališka dela, pri čemer je že iz žanrskih podnaslovov ...posameznih del razvidno, da je skladatelj ves čas iskal novo formo za glasbenogledališko delo. Zdi se, da jo je našel v nekakšnem napol »radijskem« mediju – nosilno težo ima po navadi govorjena beseda, ki jo v obliki zvočne opreme spremljajo redke instrumentalne zvočne intervencije. Te skozi čas izgubljajo modernistično ostrino (harmonski grozdi) in se s sopostavljanjem raznolikega približujejo postmodernizmu. Tako se za Božičeva dela kot značilna izkaže dvojna neuravnoteženost – beseda močno prevlada nad glasbo, hkrati pa se zdi nenavadna skladateljeva želja, da avantgardne gledališke postopke skuša uresničiti v institucionalnem opernem gledališču.
For a century and half, the life and work of the Slovenian–Croatian poet Stanko Vraz (1810–1851) has aroused mutually irreconcilable interpretations in Slovenian literary history and Slovenian ...public. These ambiguous receptions usually ranged between praising Vraz as a visionary Styrian poet and dismissing him as a “national renegade.” On one side, the Slovenian reception of Vraz centered on his decision to abandon writing in Slovenian and to embrace Shtokavian Croatian. On the other side, Vraz was an internationally acclaimed Illyrian poet and romantic Pan-Slav that almost single-handedly kindled the flame for the Slovenian national rebirth in pre-March Lower Styria. Moreover, Slovenian literary historiography adds to his ambiguous status by treating him as a unique and often tragic figure. Despite his mythicized role, Stanko Vraz in nacionalizem (Stanko Vraz and Nationalism) depicts Vraz from another angle—as a symptom of these processes rather than as their main protagonist. To achieve this task, the book offers a new contextualization of Vraz’s practice and provides a new look at the Slovenian posthumous reception of the poet.
Orkestralni opus uvršča Demetrija Žebreta (1912–1970) med osrednje slovenske glasbene moderniste 1. polovice 20. stoletja. Prispevek poskuša odgovoriti na vprašanje, kako se je spremenil slog ...skladatelja v njegovih orkestralnih delih od leta 1944 naprej, zlasti v simfonični pesnitvi Svobodi naproti (1944), ki je tipičen primer umetnine v presečišču zmernega modernizma in socialističnega realizma na tematiko NOB.
Celotno besedilo
Dostopno za:
DOBA, IZUM, KILJ, NUK, PILJ, PNG, SAZU, UILJ, UKNU, UL, UM, UPUK
Estetizacija in abstrahiranje čustev v slovenski poeziji 70. in 80. let 20. stoletja sta postavljena v okvir novejših transnacionalnih, prirednih in policentričnih pojmovanj modernizma. ...Interpretirana sta tudi kot pesniški odziv na poseben politični kontekst slovenskih "svinčenih sedemdesetih let".
PDF
