Prizadevanja za večjo demokratizacijo družb s spoštovanjem različnosti so se v zadnjih štirih desetletjih v evropskem in tudi svetovnem kontekstu osredinjala okrog multikulturalizma. Optimistične ...napovedi liberalnih teoretikov multikulturalizma od sedemdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja kot alternative hierarhijam, rasizmu, diskriminaciji in segregaciji manjšinskih skupin so bile v zadnjih dveh desetletjih pogosto predmet kritik. Medtem ko nekateri teoretiki, analitiki in politiki v apokaliptičnem, populističnem tonu govorijo o koncu multikulturalizma, v zadnjih letih zaznavamo porast protiargumentov zagovornikov, ki opozarjajo na primere uspešnih učinkov multikulturalizma v praksi. Besedilo kontrastira argumente in pokaže na vakuumsko ujetost pro et contra pozicioniranja. Zagovarja tezo, da ta odmika pozornost od »problemov z različnostjo«, ne zmore preseči nekaterih zagat multikulturalizma in tudi ne generirati novih idej v smeri egalitarnosti. Podrobnejša analiza je posvečena zlasti novejšim zagovorom multikulturalizma, ki jih predstavlja Will Kymlicka kot vidnejši protagonist liberalne tradicije multikulturalizma.
Uvod: Multikulturalizem, globalizacija in internacionalizacija predstavljajo neizogiben dejavnik razvoja, ki so mu izpostavljeni tako visokošolski prostor kot klinična okolja. Raziskave kažejo, da ...klinični mentorji nimajo dovolj multikulturnih kompetenc. Namen raziskave je bil proučiti izkušnje kliničnih mentorjev in visokošolskih učiteljev z mentorstvom tujim študentom.
Metode: S kvalitativnim pristopom – študijo primera so bile raziskane izkušnje kliničnih mentorjev in visokošolskih učiteljev z mentorstvom tujim študentom zdravstvene nege enega od visokošolskih zavodov. Podatki so bili zbrani januarja 2014, s tehniko skupinskega intervjuja, uporabljen je bil polstrukturiran vprašalnik. V vzorec je bilo vključenih šest kliničnih mentorjev in visokošolskih učiteljev. Pogovori so bili transkribirani in besedilo podrobno analizirano s pristopom indukcije.
Rezultati: Odgovori so bili strnjeni v pet glavnih tem: kulturno zavedanje, poznavanje kultur, kulturne spretnosti, medkulturni stiki in želja po kulturni osveščenosti. Kategorije opisujejo izkušnje intervjuvancev v novih kulturah, posebnosti mentorstva, željo po kulturni osveščenosti in jezikovne ovire. V želji po kulturni osveščenosti ugotavljamo vpliv kulture na kakovost zagotavljanja zdravstvene nege, željo po novih znanjih in pozitiven odnos do internacionalizacije praktičnega usposabljanja.
Diskusija in zaključek: Intervjuvanci navajajo, da je pomembno medsebojno spoštovanje različnih kultur. Izražajo željo po razumevanju drugačnosti, ne navajajo posebnih priprav na izmenjavo tujih študentov. Jezikovna ovira in strah se ob vsakodnevnem stiku s tujimi študenti zmanjša. Raziskava prispeva k boljšemu razumevanju razmer v procesu mentorstva tujih študentov zdravstvene nege.
Temeljna dilema prispevka je učinkovitost politike multikulturalizma v povezavi z drugim družbo- slovnim konceptom – etnično ekonomijo in njunimi vplivi na ustvarjanja in ohranjanja različnih ...kulturnih dediščin med migranti v kontekstu (nacionalne) države. Ali je etnična ekonomija povezana s procesi (re)produkcije kulturnih dediščin? V kakšnem odnosu do njihove (re)produkcije so politike multikulturalizma? Ali je uspešnost, učinkovitost politik multikulturalizma v odnosu do ustvarjanja in ohranjanja kulturnih dediščin povezana z etnično ekonomijo? Avtorici najprej definirata temeljne kategorije: multikulturalizem, etnično ekonomijo in kulturno dediščino ter jih nato primerjalno opazujeta v različnih družbenopolitičnih kontekstih, pri čemer je v prispevku pozornost namenjena tudi razliki med (neo)liberalno in (neo)korporativno državo.
Poskusi gradnje islamskega verskega in kulturnega središča (džamije) v Ljubljani odpirajo veliko »glo- kalnih« teoretskih in praktičnih vprašanj. Težave pri uresničevanju multikulturnosti v domnevno ...odprtih, sekularnih družbah so običajno interpretirane kot manjše prehodne motnje, ki jih motivira še ne povsem presežen tradicionalni odpor do drugosti, drugačnosti. Besedilo podvomi v takšno interpretaci- jo in s predstavitvijo dveh primerov poskuša utemeljiti tezo, da odkriti in prikriti odpor do multikulturalizma, konkretno do gradnje »tujih« verskih objektov v slovenskem in tudi evropskem prostoru, odkriva globoko zakoreninjene arhetipske strahove, ki jih preprosti regulacijski repertoar, ki je na voljo v (post) modernih družbah, težko obvladuje.
Živimo v večkulturnih družbah, kar pogosto vzbuja negotovost, strahove, predsodke. Kot pot k zmanjšanju te negotovosti in k povečanju sožitja ter kooperacije med kulturami predlagamo interkulturno ...učenje. Medkulturno učenje lahko razumemo bodisi kot individualen proces pridobivanja znanja, spremembo odnosa ter načina obnašanja v interakciji z drugimi kulturami bodisi kot proces ustvarjanja mirnega in povezanega skupnega življenja ljudi, ki izhajajo iz različnih okolij. Namen razprave je predstaviti medkulturno učenje in temeljna teoretska izhodišča, ki bi služila za pripravo izobraževalnih programov za življenje v multikulturni družbi.
Vsebina prispevka in razmišljanje o življenjski poti primorske učiteljice Marize Ličan (1942, Trnovo pri Ilirski Bistrici – 2001, Sydney), izseljene v Avstralijo leta 1966, je prepletena z dvema ...zgodbama: z zgodbo Marize Ličan, ki še nastaja in se stalno dopolnjuje z novimi intervjuji in pogovori z Marizinim sorodstvom in prijatelji. V tej zgodbi se zrcali ambicioznost mlade žene, ki se poroči z izseljencem iz »sosednje« vasi in z njim odide v njej neznano Avstralijo. Njena pot v slovenski skupnosti se prične naglo vzpenjati šele slabo desetletje po njenem prihodu v Avstralijo, ko zopet postane tisto, kar je bila doma: učiteljica otrokom na slovenskih klubih in društvih ter na srednji državni šoli. Tej karieri doda novo: sredi sedemdesetih let postane radijska napovedovalka na slovenskih oddajah v Sydneyju in od tedaj dalje dominantna osebnost v tamkajšnji slovenski skupnosti. Poročena žena brez otrok prevzame funkcijo prenašanja slovenske tradicije ne v okviru družinskega kroga, temveč v okviru celotne slovenske skupnosti. Ravno skozi njen položaj lahko sledimo razvoju, dejavnosti in propadanju slovenske skupnosti v državi New South Wales. V drugi zgodbi, ki je zgodba o razvoju različnih migracijskih politik avstralske vlade od 18. stoletja dalje, vidimo, kako je vzpon Marize Ličan sovpadal z racvetom multikulturalizma v Avstraliji, ki požene svoje korenine v izredno raznoliki etnični družbi v sedemdesetih letih. Vzporedno s tem narašča interes ženskih imigrantk za njihovo enakopravno, do tedaj pa izredno zapostavljeno vlogo v avstralski »dominantno« moški družbi. Prispevek oriše in izpostavi poglavitne omembe položaja žensk v avstralski zgodovini in prepušča sodobno pojmovanje tega vprašanja nadaljevanju obeh zgodb v prihodnosti.
Prispevek se posveča švedski situaciji, njeni politiki multikulturalizma in ožje, odnosu do priseljencev, ter kako se vse to odraža na razmerah v izobraževanju, s poudarki na ravni osnovne šole. ...Osnovni okvir prispevka predstavlja razprava o politiki multikulturalizma na Švedskem, ki naj bi udejanila pravičnejše odnose in se pri tem povezuje z ideologijo egalitarizma in antirasizma. Vse to se odraža tudi na temeljnih načelih, ki postavljajo okvire izobraževalnih programov in se na različne načine udejanjajo v praksi. V nadaljevanju nas bo torej zanimala sama švedska situacija, njena politika multikulturalizma in ožje, odnos do priseljencev, ter kako se vse to odraža na razmerah v izobraževanju, s poudarki na ravni osnovne šole. Za pričujočo razpravo je pomembno leto 1975, ko je parlament sprejel resolucijo s tremi glavnimi načeli politike do priseljencev: enakost (jämlikhet), svoboda izbire (valfrihet) in partnerstvo (samverkan). Enakost v življenjskem standardu. Svoboda izbire kot pravica priseljencev, da se sami odločijo, ali bodo ohranili svoj jezik in kulturo ali bodo sprejeli švedskega in švedsko identiteto ali oboje hkrati. Partnerstvo, kot partnerstvo med priseljenskimi skupnostmi in državo. Sprejeti principi so povzročili nekatere spremembe na inštitucionalni ravni. V povezavi z omenjeno razpravo omenimo le izobraževanje, kjer so bile spremembe povezane z načelom svobode, ki med drugim zagotavlja tudi ohranjanje izvornega jezika. Ta pravica naj bi se v bodoče izvajala v okviru javnega izobraževanja. Temeljni princip švedskega izobraževalnega sistema je, da morajo imeti vsi otroci in mladi enake možnosti za dostop do javnega šolstva ne glede na etnično pripadnost, kraj bivanja, socialni in ekonomski status. Enakopravno izobraževanje mora biti zagotovljeno v vseh tipih šol in po celi državi. Javno osnovnošolsko izobraževanje je na normativni ravni zavezano sledečim glavnim načelom: - Enak dostop do javnega izobraževanja. - Ekvivalentnost v izobraževanju. - Znanje in veščine. - Demokratične vrednote. - Enakopravnost in nasprotovanje neenaki obravnavi. Učencem, ki doma govorijo drug materni jezik in ne švedski, mora biti zagotovljen izbor predmeta 'materni jezik' in tako omogočeno, da svoj jezik razvijajo, nadgrajujejo ter postanejo bilingvalni in da spoznavajo izvorno kulturno dediščino. Materni jezik lahko izberejo kot alternativo za drug tuj jezik (takoj za angleščino, ki je prvi obvezni tuj jezik), kot del individualnega izbora učenca ali zunaj šolskega časa. Učenje maternega jezika zunaj šolskega časa in rednega programa osnovne šole je omejeno na sedem let. Ta omejitev ne velja za otroke pripadnike narodne manjšine, torej velja predvsem za otroke priseljencev. Sama izvedba pouka, kraj in čas, sta se skozi čas z različnimi zakoni spreminjala, ves čas pa so materni jezik poučevali učitelji, ki so jih izbrale švedske inštitucije. Za svoje delo so bili plačani od švedske države, točneje občine. Učitelji so morali za poučevanje nujno pridobiti kompetenco (behörighet). Kandidat je moral imeti ustrezno izobrazbo iz domovine (učiteljišče, pedagoško gimnazijo, višjo pedagoško šolo ali univerzo) in najmanj šest terminov prakse v švedski šoli po najmanj 15 učnih ur tedenske obveze ali dokončano Višjo šolo za učitelje- smer materni jezik na Švedskem. Tudi za odrasle priseljence, ki so prišli v sedemdesetih, je bil organiziran tečaj učenja švedskega jezika. Tečaji so bili tudi v plačanem delovnem času. Priseljenci so imeli pravico do 700 ur brezplačnega tečaja švedskega jezika. Pozneje se je možnost spremenila v nujnost. Za izvedbo so bile odgovorne občine. V devetdesetih letih imajo vsi novi priseljenci pravico do brezplačnega učenja švedskega jezika, ki se ga tretira kot 'švedščina kot drugi jezik' ali 'švedščina za priseljence'. Poteka v okviru izobraževanja za odrasle. Prav tako se priseljenci lahko učiljo jezik v inštitucijah, ki so od občine pridobile dovoljenje za to (npr. slovenska društva).
PDF
