V prispevku prinaša pregled dosedanjih raziskav v Kranju, ki so prinesle gradivo iz starejšega in mlajšega halštatskega obdobja, ter temu gradivu posvečene literature. Obseg naselbine v ...halštatski dobi, ki ga nakazuje razprostranjenost najdb, je razmeroma velik in presega velikost poznejšega srednjeveškega mesta. Grobne najdbe iz halštatske dobe so dosledno skoncentrirane na severno obrobje mesta, na rob nekdanje rečne terase. Bronastodobne najdbe so izrazito redke in brez kontekstov v obliki struktur. Količina najdb iz posameznih faz starejše železne dobe kaže, da je naselbina dosegla vrhunec v svoji začetni fazi (Ha B3/C1), medtem ko je v mlajši fazi sicer še ohranila svoj obseg, a je bila poselitev manj intenzivna. Prehod v latensko dobo in zgodnjo antiko je potekal brez prekinitve. V času starejšega in mlajšega halštatskega obdobja je bila dokaj intenzivno poseljena tudi okolica Kranja, zlasti Šmarjetna gora in pod njo ležeče Stražišče.
Na 16 koliščih na Ljubljanskem barju v Sloveniji je bilo med leti 1995 in 2021 z arheološkimi izkopavanji zbranih več kot 8.800 vzorcev z vodo napojenega arheološkega lesa. Večina vzorcev je bilo ...odvzetih iz pilotov, zabitih v zemljo, na katerih so bila zgrajena bivališča. Približno 20 % vzorcev je bilo iz lesa hrasta (Quercus sp.) in jesena (Fraxinus sp.), z več kot 45 branikami, ki jih je bilo mogoče vključiti v dendrokronološke analize in sestaviti kronologije širin branik za večino najdišč. Datiranje z uporabo dendrokronologije, radiokarbonskega datiranja in metode wiggle matching ter telekonekcije z nemško-švicarsko referenčno kronologijo so omogočili na leto natančno absolutno datiranje hrasta v časovnem okviru 3771–3330 pr. Kr. (kronologija BAR-3330), medtem ko so bili natančni radiokarbonski datumi pridobljeni za kronologije, ki pokrivajo obdobji 3285–3109 ± 14 kal. pr. Kr. (SG-VO) in 2659–2417 ± 18 kal. pr. Kr. (ZA-QUSP1). Potencial kronologij jesena, zlasti tistih iz 3. tisočletja pr. Kr., kjer ta vrsta prevladuje, še ni bil v celoti izkoriščen.
Utrjena višinska naselbina na Sv. Pavlu nad Vrtovinom je znana že vse od leta 1866, a je bila dolgo razumljena zgolj kot prazgodovinsko gradišče. Sondiranja v letu 1966 so potrdila obstoj ...poznoantične utrjene naselbine in nakazala gosto poselitev v njenem severnem delu. Lidarsko skeniranje površja, terenski obhodi in različni zračni posnetki so v zadnjem času razkrili poleg številnih manjših enoprostornih hiš na severni polovici platoja še veliko različno oblikovanih bivalnih zgradb na južni polovici. Predstavljen je pregled na najdišču vidnih obrambnih in bivalnih struktur ter pod naselbino stoječega vodnega stolpa. Pod sedanjo cerkvijo Sv. Pavla se nakazuje večja dvojna zgodnjekrščanska cerkev z dobro prepoznavnima prezbiterijema, enoladijska cerkev z narteksom in baptisterijem pa je vidna tudi na južni strani naselbine. Bivalna, sakralna in obrambna arhitektura kaže na veliko semiurbano naselbino z osrednjimi upravno-religioznimi funkcijami. V drugi polovici 5. in 6. st. se je vanjo zateklo romansko prebivalstvo Vipavske doline.
V članku so predstavljena bronastodobna najdišča in tista na prehodu v starejšo železno dobo s prostora Zgornje Dravinjske in Savinjske doline ter Kozjanskega. V Zgornji Dravinjski dolini sta ...imeli v bronasti in starejši železni dobi dominantni vlogi naselbini Brinjeva gora in Ljubična nad Zbelovsko goro. Večji poudarek je namenjen Zgornji Dravinjski dolini in poznobronastodobni naselbini na Blatu pri Slovenskih Konjicah. To je bil kratkotrajen zaselek z manjšimi stavbami, s prevladujočim živinorejsko–poljedelskim gospodarstvom in z večjo ter od naselbine Blato odmaknjeno vodno jamo, ki jo interpretiramo kot kraj nepovratnega odlaganja predvsem keramičnih posod iz horizonta mlajše kulture žarnih grobišč. V jami so bili tudi večji prodniki, živalske kosti, drobci oglja in lesa, na dnu jame pa je ležalo potopljeno razmeroma dobro ohranjeno hrastovo deblo.
V času kulture žarnih grobišč, zlasti v prehodnem obdobju v starejšo železno dobo se je na Gorenjskem izoblikovala posebna kulturna skupina, ki jo označuje vrsta njej lastnih značilnosti: 1 – ...naselbine v več nivojih z jedrom na vzpetini oz. naravno zavarovanem kraju in spodnjim naseljem v dolini/ kotlini (Kranj, Bled, Mengeš, Ljubljana), za katere menimo, da prestavljajo središča lokalnega značaja; 2 – žgan pokop tako v planih grobovih/grobiščih kot tudi v gomilah, pogosto s centralnimi grobnimi kamrami; 3 – grobovi so pretežno opremljeni s skromnimi pridatki, izjeme predstavljajo le nekateri grobovi z večjim številom keramičnih posod, ki tvorijo jedilno-pivske servise in nekateri bogatejši ženski grobovi, ki izstopajo po svojem nakitu. Moški grobovi so povečini skromno opremljeni, v starejšem halštatskem obdobju v njih praviloma ni orožja. Do sprememb v prilaganju orožja v grobove je prišlo v mlajšem obdobju, kar pa ni značilno le za Gorenjsko, temveč je veliko širši fenomen. Kljub očitnim podobnostim in stikom Gorenjske s sosednjimi kulturnimi skupinami, kot so skupina Breg/Frög na Koroškem in štajersko-panonska skupina, estenska in svetolucijska skupina ter dolenjska skupina, so razlike med njimi tako evidentne, da v samosvojost gorenjske ali gorenjsko-ljubljanske kulturne skupine v halštatskem obdobju ni za dvomiti.
Članek obravnava poselitev Prekmurja v bronasti dobi na podlagi do zdaj odkritih naselbin in grobišč ter zaobsega čas okrog 1500 let. Prehodno obdobje iz bakrene v zgodnjo bronasto dobo v ...Prekmurju označujejo naselbinske ostaline iz kulture Somogyvár-Vinkovci. Sledi poselitev kulture Kisapostag v zgodnji bronasti dobi, ki se je v Prekmurju zaključila s horizontom pramenaste oz. licenske keramike na prehodu v srednjo bronasto dobo. Iz zgodnjega obdobja srednje bronaste dobe so bile v Prekmurju doslej odkrite le ostaline naselja na najdišču Pod Kotom – sever. Iz obdobja pozne srednje bronaste dobe in zgodnje pozne bronaste dobe pa izstopa največje naselje Pod Grunti – Pince. V pozno bronasto dobo sodijo ostaline naselbine na Novi tabli, plani žgani grobovi v Goricah pri Turnišču, depo kovinskih predmetov na najdišču Pod Kotom – jug, pred kratkim odkrita višinska naselbina na Sotinskem bregu ter grobišči na Tišini in Gornji Bistrici.
Najdišče Kleinklein pri Großkleinu z okolico v dolini reke Solbe (Sulm) je že skoraj 175 let sinonim za eno najslavnejših najdišč iz starejše železne dobe v Evropi. Najdbe, kot so bronasta maska in ...roke, zvončasti oklepi in bronaste posode s punciranim okrasom, sodijo med najpomembnejše eksponate arheološke zbirke v Joanneumu. Leta 2010 so sodelavci Joanneuma začeli nove raziskave arheološke krajine v porečju reke Solbe (Sulm), ki obsegajo analize lidarskih posnetkov in zračnih fotografij, geofizikalne raziskave, terenske izmere ter arheološka izkopavanja z arheobotaničnimi in arheozoološkimi analizami. V okviru teh raziskav so leta 2015 ob rigolanju na južnem pobočju Burgstallkogla pri Großkleinu odkrili in raziskali zgorelo ruševino stavbe iz starejše železne dobe. S tem odkritjem so pridobili nove podatke o načinu gradnje na Burgstallkoglu. Od leta 2017 se posvečajo raziskavam okoliške krajine, še posebej na približno 4,5 km zračne črte oddaljeni utrjeni naselbini na Königsbergu pri Heimschuhu.
Istra kroz željezno doba Kristina Mihovilić
Arheološki vestnik (Acta archaeologica),
06/2021, Letnik:
72
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Istra v železni dobi Predstavljen je kratek pregled arheoloških raziskav železne dobe v Istri, od začetkov v 19. stoletju do najnovejših arheoloških izkopavanj. Ob tem je poudarjen doprinos prof. ...Staneta Gabrovca k poznavanju istrske železne dobe, ki ga je prispeval z raziskavami, zgledom in spodbudami svojim študentom na Filozofski fakulteti Univerze v ljubljani. Sledi prikaz kronološke sheme za istrsko kulturno skupino, njen kulturni razvoj je razčlenjen na šest časovnih stopenj (I–VI). Značilno je, da se v pogrebnem obredju obdrži sežiganje umrlih od začetkov v 12. st. pr. n. št. (Istra I) pa vse do rimskega podjarmljenja konec 3. oz. na začetku 2. st. pr. n. št. (Istra VIa). Čeprav se v kulturnem razvoju nakazuje kontinuiteta, je v materialni kulturi posameznih kronoloških stopenj zaslediti spremembe. Na eni strani odsevajo stike Istre z drugimi kraji, ki so bili osnovani predvsem na pomorsko-trgovskih povezavah, na drugi kulturne vplive sosednjih in tudi bolj oddaljenih ekspanzivnih kulturnih skupin na Apeninskem polotoku (Piceni, Etruščani) in v severnojadranskem zaledju (Bologna, Este) ter jugovzhodnih Alpah (svetolucijska in dolenjska kulturna skupina). K boljšemu poznavanju istrske skupine v železni dobi so pripomogla nova odkritja izredno dobro ohranjenih naselbinskih ostalin in grobov v Pulju, Rovinju, Bermu in na Sv. Martinu nad limskim zalivom in Monbrodu ter lesena šivana ladja pri Zambratiji, radiokarbonsko datirana v čas 1120–930 pr. n. št.
Leta 2015 je bila v Vrtači pod vrhom hriba Kovk nad Hrastnikom naključno odkrita skupina kovinskih predmetov, ki vključuje negovsko čelado, kavljasto pasno spono in druge dele pasne oprave ter ...tulasto sekiro. Predmete je pridobil Pokrajinski muzej Celje, ki je avgusta 2016 izvedel kontrolno izkopavanje. Odkrit je bil skeletni grob bojevnika z dodatnimi deli pasne oprave, odlomkoma fibule in sulične osti ter stekleno jagodo. Tik ob njem je bil izkopan skeletni grob dekleta z ogrlico iz steklenih jagod, zapestnicama in nanožnicama ter nožičkom.
Med predmeti izstopata negovska čelada različice Vače slovenske vrste in pasna oprava vrste Kovk z izjemno kavljasto spono. Najmlajši grobni pridatki določajo čas pokopa obeh oseb v starejšem delu negovske stopnje.
Grobova pripadata planemu grobišču pod manjšo utrjeno naselbino na vrhu Kovka. Skupaj s skupino gomil na ledini Grobišče pri Kovku dopolnjujeta vedenje o železnodobni poselitvi Zasavja.
Novejše raziskave na območju svetolucijske halštatske kulturne skupine, poimenovane tudi kot posoška skupina, ki je poseljevala razen zgornjega Posočja tudi Bohinjski kot, Cerkljansko in zgornjo ...dolino Nadiže, so pokazale, da je bila poseljenost mnogo gostejša, kot je bilo znano pred tem, kar zadeva predvsem sredogorje Julijskih Alp. Glede na doslej odkrite drobne najdbe sklepamo na poselitev teh predelov v kasnem obdobju svetolucijske skupine. V obdobju, ozna- čenem kot stopnja Sv. Lucija IIa–b, je opazen tudi gospodarski vzpon naselbine na Mostu na Soči kot protourbanega središča celotne kulturne skupine, ki je bila po vsej verjetnosti teritorialno organizirana. Na osnovi doslej opravljenih analiz nekropole na Mostu na Soči pa so predstavljeni na eni strani kazalci vplivov in stikov svetolucijske skupine s sosednjimi in tudi zelo oddaljenimi kraji oz. kulturnimi skupnostmi, na drugi strani pa indikatorji družbene strukturiranosti in diferenciranosti. Pomemben nov element v okviru ritualno-religiozne sfere pa predstavljajo arheološka najdišča v nenavadnih naravnih okoljih, za katere se ponuja razlaga o svetih krajih, kjer so se odvijali posebne vrste zaobljubni obredi. Na koncu je postavljeno tudi vprašanje o pismenosti in etnični pripadnosti svetolucijske halštatske skupnosti.
PDF