Prispevek obravnava eno ključnih spoznanj o dosedanjem pojmovanju glasbene zgodovine in modernizma v glasbi 20. stoletja kot nacionalno in ideološko pogojenem konstruktu s strani zagovornikov ...samooklicanega mainstreama novodunajske šole, ki je v najsodobnejši muzikološki literaturi deležen vse pogostejše kritike. Poimenovali smo ga »adornovska zmota«. Žrtev le-te smo bili tudi slovenski muzikologi, kar samo potrjuje široko medkulturno razširjenost omenjenega fenomena.
V članku skozi prizmo literarnih zgodovin 19. stoletja in njihove percepcije stoletje starejšega literarnega spora med Leipzigom in Zürichom opazujem proces vzpostavitve odnosa do didaktične poezije, ...ki se je artikuliral v obdobju romantike. Glavne značilnosti tega odnosa ekstrapoliram iz literarnozgodovinske obravnave didaktične pesnitve Matije Antuna Relkovića Satir iliti divji čovik. Vzporejam jo z manifestom normativne poetike Johanna Christopha Gottscheda Versuch einer critischen Dichtkunst vor die Deutschen, s čimer opozorim, da pesnitev spada v obdobje, ki v svojem dojemanju literature ni kompatibilno z epistemološko zastavitvijo sodobnih branj didaktične poezije.
Primož Ramovš (1921–1999) je klavirske Miniature napisal jeseni 1945. Po končanem študiju pri Slavku Ostercu v Ljubljani (1941) ter izpopolnjevanju pri Alfredu Caselli v Rimu (1941–1943) so bile ...njegovo drugo obsežno poštudijsko delo. Zasnoval jih je kot variacije na koral, s katerim je bil uvedel sklepni stavek Druge simfonije (1943–1944). Sprva jih je želel imenovati variacije brez teme. V desetih odstavkih nastopa izhodiščna misel razdeljena v dve ne zelo kontrastni temi, ki sta vsakokrat obravnavani bodisi zaporedoma bodisi le ena; v prvotni melodični dikciji se avgmentirani oglasita le v srednjem delu zadnjega odstavka. Delo potemtakem niso variacije brez teme, temveč z »utajeno« temo, zaradi (morda različnih) zunanjih okoliščin pa jih je avtor slednjič in ne najbolj primerno imenoval Miniature. Bile so natisnjene 1955. leta, kot celota pa prvič javno izvedene šele jeseni 1963 in samó v radijskem programu. Ciklus kaže skladatelja na začetku samostojne poti. V njem so prepleteni idiomi »splošnega« neoklasicizma med obema vojnama, enako druga modernistična načela, ki jih je pri Slovencih uvajal Osterc, z ostanki starejšega kompozicijskega repertorija, ki ga je bil Ramovš spoznaval na koncertih in med pianističnim študijem. Oboje govori o potezah neoklasicizma na Slovenskem do 1945. leta, predvsem pa razkriva ustvarjalca z izrazitim novatorskim pogumom ter »improvizacijsko« domišljijo, širokopoteznega v zasnovah in usmerjenega k skrajnim območjem (klavirske) zvočnosti.
PDF
