Pred razpadom Jugoslavije in tragično vojno smo uspešno sodelovali pedagogi in andragogi iz vse nekdanje skupne države, na srečanjih izmenjavali znanja in izkušnje, razpravljali o novostih, se drug ...od drugega učili. Andragoško društvo Slovenije je bilo takrat povezovalni člen, podobna društva in zveze so namreč v tistem času delovali v vseh nekdanjih republikah. Zelo dobre stike so imeli tudi fakultete in inštituti ter raziskovalne ustanove za pedagogiko in andragogiko. V Andragoškem društvu Slovenije se je tako pred štirimi leti porodila ideja, da pripravimo srečanje, kjer bi se zbrali tisti, ki se v državah naslednicah nekdanjih republik Jugoslavije ukvarjamo z izobraževanjem odraslih. Skeptiki so dvomili, da nam bo uspelo, nekateri so omenjali celo, da gre za »jugonostalgijo«. Kljub pomislekom smo v sodelovanju z Andragoškim centrom Slovenije ter nekaterimi sorodnimi zvezami in društvi decembra 2015 organizirali prvo konferenco v Ljubljani.
Zadnji dve stoletji Združene države Amerike vzbujajo zanimanje s svojo prisotnostjo in drugačnostjo v svetu. Mnogi slovenski popotniki so jo obiskali in o njej poročali preko knjig, med njimi tudi ...Božidar Jakac s knjigo Odmevi rdeče zemlje, ki jo je po njegovih pismih priredil pesnik in prijatelj Miran Jarc. Delo je izšlo leta 1932. Uvrščamo jo v krog potopisnih knjižnih del, ki so izšla na slovenskem trgu v 20. in 30. letih dvajsetega stoletja, to je tik pred, med in po svetovni gospodarski krizi. Tu naj omenim le dela politika in publicista Antona Kristana V Ameriko in po Ameriki (1928), prevajalca in publicista Antona Brežnika V senci nebotičnikov (1930) in elektrotehnika in šahista Milana Vidmarja Med Evropo in Ameriko (1937). Božidar Jakac jeZdružene države prepotoval od pomladi 1929 do poletja 1931. Kot umetnik jih je doživljal in zavzemal poglede nanje skozi oči umetnika, slikarja, fotografa in filmskega snemalca. Ne nazadnje tudi kot zapisovalca, kjer je na emotivnost doživljanja in pisnega izpovedovanja vplival tudi Miran Jarc. Vendar so trditve o Ameriki, njenih ljudeh, naravi, umetnosti, priseljencih, družbenem in političnemu redu in še kaj le Jakčevi. Gre za subjektive poglede, marsikdaj stereotipne, sprejemajoče in mnogokrat skoraj v isti sapi odklanjajoče novosti, drugačnosti, tempo življenja, tamkajšnjo civilizacijo, dosežke ipd. Zato nas ne čudi, da je nanje reagiral Louis Adamič, v polemiko pa posegel Josip Vidmar (v reviji Sodobnost 1933). Najbolj prepričljiv je Jakac s svojim ameriškim slikarskim opusom, čeprav je doma doživel tudi bolj ali manj neprijazne/odklanjajoče kritike (Karel Dobida, Rajko Ložar, France Stelè, Fran Šijanec itd.) Vendar je njegova ljubljanska razstava v Jakopičevem salonu (1931) odmevala med obiskovalci in prodal je polovico razstavljenih pastelov, risb, portretov, grafik... Jakčeva razmišljanja v knjigi so raznovrstna. V razpravi so izpostavljena naslednja področja: stik z Novim svetom, Združene države in Američani, primerjava človeka s strojem in ameriško slikarstvo, film in narava. Navdušila sta ga je zlasti narava in Hollywood. Z veliko mero čustvenosti in razočaranosti razmišlja o Slovencih v ZDA, ki bodo izginili v ameriškem talilnem loncu, kar avtor omenja le bežno, saj je to tematiko predstavil v Melikovem zborniku 2001. Ob vsaki priložnosti rad Jakac izpostavi rodno domovino v primerjavi z ameriškim svetom. V knjigo objaljai tudi 192 pastelov, risb, skic ipd. Skratka, Jakac je nihal med navdušenjem in malodušjem ter skepso glede Amerike, njihovega načina življenja in njene bodočnosti. Črno-belo gledanje je prisotno, mnogokrat pride v protislovje s samim seboj, ker nekaj, kar obsoja ob prihodu hvali ob odhodu, npr. New York. Nebotočniki kot simbol ameriške mogočnosti so mu hkrati nekaj čudovitega (na ohranjenih Jakčevih filmih jih velikokrat vidimo) in obenem obremenjujočega, kot da hočejo streti množico pešcev pod sabo. Razprava temelji na knjigi in odzivnosti nanjo v časopisju, delno v primerljivosti z sočasnimi omenjenimi knjižnimi deli in tam objavljenimi pogledi. Vpogleda v osebno Jakčevo arhivsko gradivo za ta čas, zlasti v njegova pisma, ki so bila podlaga za knjigo, mi dediči, žal, niso dovolili. Neobdelano je tudi gradivo o njegovem prvem obisku ZDA (drugo je bilo v letu 1958/59), saj je bil prisoten v mnogih intelektualnih krogih, veliko je portretiral Američane iz javnega življenja, imel stike z vidnimi slovenskimi izseljenskimi organizacijami in posamezniki, sodeloval na razstavah ipd. Čeprav naj bi Jakčev slikarski opus ameriškega obdobja pomenil korak nazaj, pa knjiga pomeni velik korak naprej v potopisni literaturi, saj je v primerjavi z ostalimi potopisci o Ameriki le-to doživljal zelo osebno, čeprav po mnenju mnogih pomanjkljivo – kdo pa jo je sploh v popolnost in ali je to sploh mogoče?Ohranjene slike, fotografije in filmi (zadnji so edino v celoti dostopni javnosti, saj jih hrani Arhiv Republike Slovenije) pa nam primerjalno omogočajo razumevanje njegovega doživljanja, ne glede na to, ali sprejemamo ali odklanjamo njegove poglede.
PDF
