Izhodišča: Vstavitev trajnega drenažnega plevralnega katetra (TDPK) nudi možnost trajnega paliativnega zdravljenja malignega plevralnega izliva (MPI). Namen naše raziskave je oceniti uporabnost in ...varnost zdravljenja naših bolnikov s TDPK pri ponavljajočih se MPI.
Metode: V retrospektivno kohortno raziskavo smo vključili 105 bolnikov z MPI, pri katerih smo med aprilom 2009 in julijem 2017 na Univerzitetni kliniki Golnik vstavili TDPK. Analizirali smo demografske podatke, indikacijo za vstavitev TDPK, zaplete in delež spontane plevrodeze.
Rezultati: Med pogostejšimi vzroki MPI pri vključenih bolnikih so bili pljučni rak (59,0 %), mezoteliom (9,5 %), rak dojke (6,7 %) in rak jajčnikov (4,8 %). Razlog za vstavitev TDPK namesto opravljene plevrodeze je bil nepopolno razpenjanje pljuč pri 50 (47,6 %) bolnikih, slaba splošna zmogljivost, kratko pričakovano preživetje ali pridružene bolezni pri 50 (47,6 %) in dotlej neuspešno opravljene torakoskopske plevrodeze pri 5 (4,8 %) bolnikih. Do zapletov je prišlo pri 14 (13,3 %) bolnikih: zamašitev katetra pri 7, izpad katetra pri 3, zatekanje ob katetru pri 2 in okužba pri 2 bolnikih (empiem pri enem bolniku in celulitis pri enem bolniku). Plevrodeza, ki je omogočila odstranitev katetra, je bila dosežena pri 10 (9,5 %) bolnikih.
Zaključek: Vstavitev TDPK je varna in učinkovita metoda trajnega paliativnega zdravljenja MPI.
Deksmedetomidin je učinkovina, ki jo že več kot 10 let uporabljamo za sediranje in analgezijo. Je zelo močan agonist adrenergičnih receptorjev α2. Učinkovit je pri varčevanju z opioidi, tudi pri t. ...i. brezopioidni anesteziji (angl. opioid-free anesthesy, OFA), in okrepi analgezijo. Klinične izkušnje so pokazale, da je učinkovit tudi pri obvladovanju delirija pri bolnikih v enotah za intenzivno terapijo (EIT). Izkazal se je tudi kot odlična alternativa ostalim sedativom in analgetikom, kot sta midazolam in remifentanil. V prispevku predstavljamo primer obvladovanja delirija z deksmedetomidinom pri bolnici v paliativni oskrbi. Opisano področje uporabe je še v veliki meri neraziskano in odpira nove možnosti uporabe deksmedetomidina. Ugotavljamo, da bi deksmedetomidin glede na njegove farmakološke lastnosti lahko uporabljali bolj pogosto kot doslej in se poleg klasičnega dajanja v veno začeli posluževati tudi alternativnih, a še ne priporočenih poti, npr. v nos in pod kožo. Potrebne so nadaljnje raziskave tega področja uporabe deksmedetomidina.
