Izhodišče: Zadosten vnos hranil je v otroštvu izrednega pomena. V nekaterih primerih hranjenje in pitje preko ust ni mogoče oziroma ne zadosti potrebam po hranilih pri otroku. Če napoved izida ...bolezni ni ugodna in bo otrok predvidoma več kot štiri tedne odvisen od enteralnega hranjenja, je smiselna vstavitev perkutane endoskopske gastrostome (PEG), ki omogoča stalen enteralni dostop. Metode: Raziskava je bila retrospektivna. Pregledali smo zdravstveno dokumentacijo otrok, ki smo jim vstavili PEG v obdobju od maja 2011 do maja 2019. Rezultati: V raziskavo je bilo vključenih 124 otrok, od tega 64 (51,6 %) fantov. Srednja starost ob vstavitvi PEG je bila 42 mesecev. Večina otrok (91,9 %) je pred vstavitvijo PEG prejela odmerek antibiotika. Veliko večino otrok (96 %) smo po PEG začeli hraniti 24 ur po vstavitvi PEG. 57,3 % otrok, ki smo jim vstavili PEG, je imelo nevrološko bolezen. V povprečju smo primarno gastrostomo zamenjali z nizkoprofilno gastrostomo po petih mesecih. V enem letu po vstavitvi PEG so otroci pridobili telesno maso (v povprečju 3 kg). Od 124 otrok, ki so bili vključeni v raziskavo, je 96 (77,4 %) otrok razvilo enega ali več zapletov, povezanih s PEG. Večina zapletov je bila lažjih oziroma prehodnih. Zaključek: Glede na podatke otrok, ki smo jim v zadnjih 8 letih vstavili PEG na otroški kliniki, lahko zaključimo, da je vstavitev hranilne cevke na endoskopski način varna in učinkovita metoda za zagotavljanje dolgotrajne enteralne prehrane pri kronično bolnih otrocih.
Liječenje malignih tumora usne šupljine i orofarinksa uzrokuje ozbiljne mutilacije, koje zbog funkcionalnog značaja ovih anatomskih područja, ugrožavaju vitalno važne funkcije: disanje, gutanje, ...žvakanje i govor. Radioterapija i kemoterapija predstavljaju uobičajenu dopunu kirurškom liječenju, a njihove posljedice – radiomukozitis, edem, dehidracija, te postradijacijska fibroza, uzrokuju još izraženije disfagične teškoće. Disfagija može biti životno ugrožavajući simptom kod bolesnika s orofaringealnim
karcinomom jer onemogućava uzimanje dovoljnih količina hrane na usta, a povećava i rizik od aspiracije.
Posljedica je malnutricija bolesnika, porast morbiditeta, sporije i otežano cijeljenje rana, te viši mortalitet.
Enteralna nutricija, s kojom ovisno o općem stanju bolesnika i očekivanoj duljini liječenja, treba započeti što ranije, najprihvatljiviji je način dugotrajnog hranjenja i dohranjivanja. Kada disfagične smetnje traju dulje od 6 tjedana, koliko je rutinski prihvatljiva nazogastrična sonda (NGS), najbolje je hranjenje izravno putem cijevi u želudac – gastrostoma. Postoji više metoda, a danas je široko u primjeni perkutana endoskopska gastrostoma – PEG. To je tehnički relativno jednostavna i brza metoda, koja ne zahtijeva opću
anesteziju, čime se izbjegavaju često otežane intubacije, a za bolesnike je prihvatljiva po udobnosti i manjoj mogućnosti komplikacija.
PDF
