Članek analizira različne zapise skladatelja Lojzeta Lebiča in skuša iz njih izluščiti skladateljevo eksplicitno poetiko. Ta je razpeta med številne napetostne dvojice, ki tvorijo konstitutivno ...bistvo skladateljeve glasbe. Takšna dialektika pa prek povezovalnega etičnega principa prevzema metafizične poteze.
Glasba je izpostavljena kot najbolj odmeven medij globalizirajočega sveta. S svojo navidezno nepojmovnostjo in kulturno nedeterminiranostjo predstavlja model jezika, ki ne razdvaja. Vendarle skuša ...nova glasbena hermenevtika najti širšo kontekstualno določenost v interpretaciji glasbe. Glasba Lojzeta Lebiča je lahko paradigma glasbe, ki raste iz takega kontekstnega opredeljevanja. Njegove skladbe rastejo iz »besedilne tradicije« njegove kulture in jih določajo tonski arhetipi, stroga strukturna konstrukcija ter avtorjeva avtonomna odločitev, da se izbranim modelom v nekem trenutku odpove in lastna pravila prekrši.
Prispevek evidentira pogostejše trivialne žanre na Slovenskem, ki jih analizira v luči slovenske postmoderne. Za to obdobje značilno literarnokritiško naklonjenost žanrom, ki jo spremljajo trditve o ...stemljivosti nekaterih žanrov in avtorjev, preverja na pogostejših žanrih: detektivki in kriminalki, znanstveni fantastiki in grozljivki ter ljubezenskem romanu.
V članku avtor shematično pregleda stanje v sodobni metodologiji muzikološke stroke in sočasni kompozicijski praksi s posebnim ozirom na slovensko ustvarjalnost. Pri tem se razkrivajo številne ...duhovnozgodovinske vzporednice: tako sodobno muzikologijo kot kompozicijo je zaznamovalo postmodernistično razsrediščenje, sobivanje povsem disparatnega in pluralizem. V ospredju ni samo ena metodološka paradigma, zato se poudarek iz metode prenaša na preiskovani predmet, hkrati pa je podrta epistemološka hierarhija. Temu ustrezno je kompozicijo zaznamoval dokončni razpad skladateljskega metiera – skladatelj danes ne more več obvladovati celotnega kompozicijskega arzenala, zaradi česar je še bolj pomembna vez med mislijo o glasbi (muzikologija) in glasbenim mišljenjem (kompozicija). V nadaljevanju avtor analizira skladateljske zapise v koncertnih listih in v njih išče verbalne ostanke glasbenega mišljenja. Pregled takih zapisov razkriva različno stopnjo reflektiranosti skladateljskih misli, ki segajo od prigodniških, tavtoloških zapisov, navajanja okoliščin, ki so pripeljale do ideje za skladbo, poetičnega programa, do analitičnih prerezov skladb in predstavljanja kompozicijske ali strukturalne problematike. Skladatelji, zavezani modernističnim iskanjem, namenjajo več pozornosti misli o glasbi in živijo v ozki zvezi z muzikološkim razgrajevanjem sodobne ustvarjalnosti, manj pa so reflektirana snovanja skladateljev, ki postavljajo svoje delo v zvezo s postmodernizmom. Kvantitativno prevladuje slednja skupina skladateljev, zato je odkrita slaba povezanost med slovensko kompozicijsko prakso in muzikologijo.
Članek skuša odgovoriti na vprašanje, kaj naj bi bile glavne poteze glasbenega postmodernizma, in odkriva, zakaj prihaja v njegovem razumevanju v muzikološki literaturi zadnjih dvajsetih let do tako ...diametralno nasprotnih pogledov. Ti izvirajo iz spisov najzgodnejših teoretikov postmodernizma: medtem ko je za J.–F. Lyotarda postmodernizem pravzaprav radikalizirani podaljšek modernizma, v katerem dokončno "umrejo" vse "velike zgodbe", izpostavlja J. Habermas negativistično plat postmoderne kot moderni sovražnega, "neokonservativnega" obdobja. Konstrukcija pojma (post + modernizem) nakazuje, da mora obstajati aktivna zveza med modernizmom in postmodernizmom, zato so izpostavljene osrednje teorije modernizma in nato še postmodernizma (F. Jameson, J.Baudrillard, J.–F. Lyotard, C. Jencks, J. Kos) – slednje v luči sprememb postmoderne družbe (informacijska sprepletenost, razmah medijev, monopolni kapitalizem, globalizacija). Izkaže se, da je mogoče skupno točko vseh teorij postmodernizma najti v misli B. McHalea, ki je prepričan, da je za postmodernizem značilna ontološka dominanta, ki se kaže kot sopostavljanje različnih svetov. "Sopostavljanje" je mogoče razbrati tudi iz drugih teorij postmodernizma: iz Baudrillardovih razmišljanj o simulakrih, Jencksove teze o "dvojnem kodiranju", Jamesonovega raziskovanja heterogene alegorije in dekonstruktivistične metode iskanja aporij. S "sopostavljanjem" pa so povezani tudi vsi osrednji postmodernistični postopki – simulacija, imitacija, palimpsest, pastiš, citat –, ki postmodernistični glasbi podeljujejo semantične vrednosti. Zadnji del članka opozarja na terminološko nedorečenost v slovenski muzikološki literaturi (D. Cvetko, I. Klemenčič, L. Stefanija), kjer se izraza postmodernizem in postmoderna uporabljata skoraj sinonimno. Zato je predlagano natančno ločevanje med postmodernizmom kot slogovnim obdobjem in postmoderno kot zgodovinsko epoho, taka distinkcija pa omogoča razlikovanje med skladatelji, ki skušajo osmisliti novo "glasbeno gramatiko" (L. Lebič) na ozadju izkušnje modernizma, in tistimi, ki se v luči postmoderne zahteve po komunikativnosti prosto predajajo aplikaciji historičnih, že znanih modelov.
Spremembe v ekonomiji nimajo več neposrednega vpliva na stopnjo družbene integracije. Ena temeljnih značilnosti družb visoke moderne je prav množenje temeljnih razvojnih dejavnikov. Z vidika ...družbenega in v precejšnji meri tudi prostorskega planiranja ta sprememba pomeni, da razvoja ni več mogoče pojasnjevati monokavzalno. Prikazu »postmodernega premika« v sodobnih družbah sledi prikaz položaja Slovenije, pri tem pa sta izpostavljena pomen podeželja in izhodišča projektov razvoja in prenove vasi
V razpravi se ukvarjamo z evolucijskimi zakonitostmi v razvoju ruske kulture in v njej odkrivamo karakteristike, primerljive s pojavi v zahodnoevropski in ameriški literaturi zadnjih trideset let. ...Pri tem velja pozornost genezi ruskega postmodernizma, ki ga obravnavamo kot pričakovano razvojno etapo ob zatonu modernistične estetike oz. po razpadu sovjetskega modela sveta. Logiko kulturnega procesa, ki se kaže v postmodernističnem naziranju, razkrivamo kot svojevrsten dialog s kaosom.
Razprava se posveča problematiki, ki je v raziskovanju postmodernizma ostajaladoslej ob strani: katere literarne vrste so v središču postmodernistične literature - ne le svetovne, ampak tudi ...slovenske; katerim zvrstem in oblikam - lirskim, pripovednim ali dramskim - je postmodernizem najizraziteje vtisnil svoj posebni pečat; in katere tipe literarnega ustvarjanja - ideološke, duhovno-estetske, nacionalne - je mogoče odkriti znotraj postmodernizma s pomočjo veljavnih, v literarni zgodovini preskušenih modelov.
PDF
