Naloge za ostrenje mladega uma (lat. Propositiones ad acuendos iuvenes) nam nudijo vpogled v pouk aritmetike in geometrije v Alkvinovi šoli, pa tudi v drugih samostanskih in cerkvenih šolah širom po ...frankovski državi. Naloge, ki vsebujejo 56 problemov z rešitvami, so najstarejša zbirka problemov iz razvedrilne matematike v latinščini in tako tudi najstarejše pričevanje o rabi matematike v pedagoške namene v Evropi. Najstarejšo omembo Nalog najdemo v 75. pismu Alkvinove korespondence s Karlom Velikim, ki ga datirajo v leto 799 ali 800. V pismu lahko preberemo med drugim tudi odlomek, ki se glasi: »Misi excellentiae vestrae ... aliquas figuras arithmeticae subtilitatis, laetitiae causa.« (»Vaši visokosti sem v razvedrilo poslal ... nekaj oblik aritmetične ostrine.«) Omenjene figurae sicer žal niso vključene v pismo, vendar pa je zelo verjetno, da gre za zbirko Propositiones ad acuendos iuvenes, ki so se v večini rokopisov ohranile pod Alkvinovim imenom.
V razpravi je prvič obravnavan libreto Das Mädchen von Fraskati, ki je bil natisnjen leta 1782 v Ljubljani za predstavo nemške gledališke družbe. Knjižico z opernim besedilom za tedaj popularno ...Paisiellovo opero La frascatana hrani Avstrijska narodna knjižnica na Dunaju. Primerjava z drugim libretom razkriva, da je avtor prevoda Livignijevega italijanskega opernega besedila v nemščino Anton T. Linhart in ne Johann Friedrich Schmidt, kot se je doslej napačno domnevalo. V nemškem besedilu je dodanih osem vrstic v slovenskem jeziku. Zgodovinska vrednost Linhartovega prevoda opernega speva "Na vem, če je kej fletno" je prikazana v odnosu do edinega doslej znanega Zoisovega prevoda italijanske arije "Preljube ženice" (ital. "Mie care donnette").
Leta 1510 so Johannesa Reuchlina, profesorja prava v Pforzheimu, ki je bil izkušen v cesarskih političnih zadevah in je slovel kot izjemen humanist in hebraist, prosili, naj poda mnenje o judovskih ...knjigah. Dve leti pred tem je Johannes Pfefferkorn, judovski spreobrnjenec v krščanstvo, svoje bivše soverce namreč obtožil posedovanja knjig, ki blatijo krščanstvo, in prepričal cesarja, naj ukaže zaplembo in pregled vseh knjig v lasti judov, da se odkrijejo morebitne krivoverske in protikrščanske prvine. Reuchlin je v svojem slavnem odgovoru branil zakonske pravice judov v cesarstvu in trdil, da judovske literature ni mogoče kar v celoti obravnavati kot protikrščanske. Po objavi tega odgovora je bil leta 1511 obtožen herezije, začela pa se je vsesplošna razprava o judovski literaturi, krščanski hebraistiki ter odnosu med humanističnimi filološkimi prizadevanji in krščansko teologijo. Reuchlin je nekaj let zelo uspešno zavračal obtožbe, si pridobil veliko privržencev po vsej Evropi in še naprej preučeval judovsko literaturo (leta 1517 je objavil delo De arte Cabbalistica). Papež je njegova dela leta 1520 obsodil, a je Reuchlin lahko nadaljeval z delom profesorja v Tübingenu in umrl (naravne smrti) v Stuttgartu leta 1522. Erazem je bil Reuchlinov velik občudovalec in v t. i. Reuchlinovi aferi se je postavil na njegovo stran, kakor priča tudi naslednji dialog. Kljub temu pa je bila Erazmova podpora nekoliko mlačna, saj je hotel Erazem, kot je zanj značilno, ostati čim bolj ob strani in se ni želel nedvoumno opredeliti.
Na zemlji najvišji vladar je dandanes Denar. Denar še vladarji častijo, pred njim kakor hlapci klečijo. Denarju ponižno je vdan podkupljivi duhovniški stan. Denar, namenjen opatiji, je gospodar v ...njeni kancliji.
Pricujoca razprava se osredotoca na analizo Gradisnikovega prevoda romana Mojster in Margareta z vidika prevajanja kulturnospecificnih izrazov, znacilnih za sovjetsko okolje tridesetih let prejsnjega ...stoletja. Ena zelo opaznih lastnosti literarnega opusa Mihaila Bulgakova je namrec skladnost jezikovnega izrazja z vsebino. Mojster in Margareta je izrazito kulturnospecificno obarvano pripovedno delo, ki se odvija v razlicnih casovnih in prostorskih dimenzijah ter posledicno tudi v razlicnih jezikovnih svetovih: v izmisljenem mestu Jersalaim (Jeruzalem) v casu krizanja Jezusa Kristusa (t. i. jersalaimska pripoved) in v Moskvi v tridesetih letih prejsnjega stoletja (t. i. moskovska pripoved). Za govorico Moskovcanov je znacilno, da se sporazumevajo v nizjem pogovornem jeziku, prezetem z leksikalnimi posebnostmi nestandardne novotvorjene »sovjetske ruscine«, ki jih bomo v razpravi imenovali sovjetizmi. Pojem se nanasa na besedisce, vkljucno s kraticami in krajsavami, ki opisuje razlicne plati sovjetskega zivljenja (poklice, uradne ustanove, propagandna gesla itd.). Prisotnost sovjetizmov v Bulgakovovem romanu je povsem logicna, saj je zivel in ustvarjal v casu nastanka »sovjetske govorice« in jo je v svojih delih veckrat ironicno posnemal. Duhovito vpletanje sovjetskega diskurza v besedilno strukturo je nespregledljiva stalnica v vecini del pisateljevega ustvarjalnega vrha, v katerem je gradil razmisljanje, cutenje in izrazanje »homo sovetikusa« ter poudarjal ujetost posameznika v jezikovnih strukturah svojega casa. Kot zagovornik svobode izrazanja, predvsem umetniskega, se v svojih delih ironicno odziva na teznjo sovjetske oblasti, da bi ljudem odvzela pravico do svobode govora in osebnega nacina izrazanja ter jih prisilila k rabi okrnjenega, degradiranega jezika, ki je ubesedoval predvsem strah, malodusje in paranojo. Bulgakov je brez dvoma velik mojster situacijske ironije. Je pa tudi velik mojster vecplastne, sinteticne perspektive in posledicno vecplastnega jezikovnega ubesedovanja. V romanu je veliko primerov, ko je zgodovinsko-mitoloska realnost socasno ubesedena tako s knjiznim jezikom kot tudi z jezikom sovjetskega diskurza (npr. satana veckrat naslovijo z »drzavljan«; satanov sluzabnik, govoreci macek Behemot, zahteva od uradnika »pasport«). Ob tem Bulgakov besede (ali fraze) postavi v tak kontekst, kjer dobijo se dodatne pomene in velik prostor rezoniranja, ter ponazori za sovjetski jezikovni prostor znacilno »vpetost in ujetost v referencnost in denotat jezika « (Verc 2010: 129). Nekatere besede in fraze so zelo tezko prevedljive ali pa celo neprevedljive. Vcasih za sabo potegnejo cele prizore, ki so osrednjega pomena za interpretacijo romana. Naloga prevajalca je v takih primerih izjemno tezka. Cetudi se doloceno besedo ali pojem da ustrezno prevesti, ni nujno, da bo slovenski bralec razumel kontekst in dojel komicni smisel prizora, ki je v celoti odvisen od dejstva, da se sovjetski jezik pojavi v najmanj pricakovanih govornih situacijah. »Daca« je pocitniska hisa, ki so jo v sovjetskih casih dobili v uporabo le najbolj »zasluzni« strankarski privrzenci. Predstavljala je pomemben statusni simbol, ki ga je bil delezen strankarski in vojaski vrh ter nekateri priznani umetniki in literati. V omenjenem poglavju se literati, namesto da bi razpravljali o umetnosti, pritozujejo nad dejstvom, da so le nekateri upraviceni do uporabe »dace«, in se sprasujejo, po kaksnem kljucu so dobili to pravico. Opisani prizor potrjuje avtorjevo mojstrstvo, da vnovic ironicno in previdno, toda nedvoumno izrazi rezimsko kritiko, ki je pod pretvezo socializma in enakosti omogocila ekonomsko in druzbeno segregacijo. Prevod »literarna hisica« nekoliko degradira izvirni pomen, saj so bile »dace« zelo razkosno opremljene, kar je razvidno tudi iz teksta, ko eden od junakov omenja, da so »jedilnice opazene s hrastovino« (Gradisnik 2004: 61). V nadaljevanju pripovedi opazamo prevajalcevo nedoslednost, saj »daco« prevaja kot »vila«, »vil je samo dvaindvajset« (Gradisnik 2004: 61). Vecplastna in ambivalentna Bulgakovova poved, prepletena z mrezo intertekstualnih odnosov in ubesedena z razlicnimi jezikovnimi variantami, predstavlja za prevajalca stevilne izzive. Jezikovni vzorci, znacilni za sovjetsko govorico, imajo kljucno vlogo za razumevanje avtorjevih refleksij in predvsem avtorjeve ironije. Odpravljanje sovjetizmov bi pomenilo veliko poseganje v izvirnik in bi lahko odlocilno vplivalo na bralcevo recepcijo. Ze ob prvem branju prevoda je mogoce opaziti, da se Gradisnik v vecini primerov ozira na veljavne norme ciljnega sistema in sovjetizmov ne prevzema po izvirniku, temvec jih: (a) dobesedno prevede, (b) opise z obcim pojmom ali (c) nadomesti s pojmom, ki je ciljnim bralcem (domnevno) bolj domac. Grosma n (1997: 37) ugotavlja, da je lahko »prevod narejen z namenom, da bi v ciljnem knjizevnem sistemu ucinkoval tako kot izvirna besedila. Da bi dosegel ta namen, se ravna po sprejetih in trenutno veljavnih knjizevnih normativih in okusu ciljnih bralcev, ne meni se za odmike od izvirnika, ki jih terja tako prilagajanje ciljnim bralcem«. V nasprotju s prevajalskimi postopki, ki omogocajo, da prevod ucinkuje kot izvirno besedilo, se z direktno prevzetimi izrazi iz izhodiscnega besedila »v prevod prenese izvirnikov kolorit« (Mozeti c 1997: 234). Problem je v tem, da ta postopek terja od bralca dobro poznavanje tujejezicnega okolja in lahko ob pomanjkanju tega znanja otezi proces branja.
Quatre ans après qu’on a fêté le centenaire du commencement de la Première Guerre mondiale, en 2014, notre contribution se veut un modeste hommage aux braves soldats français (les « poilus ») qui ont ...perdu leur vie dans une conflagration ayant duré quatre ans. Le corpus de notre étude sera constitué par les deux versions roumaines d’un même roman, Le Feu, dont l’auteur, Henri Barbusse a pris part en tant que combattant en première ligne à ce conflit sanglant, décrivant les horreurs de la guerre avec indignation et douceur, mais non sans humour. Paru en 1916 et remportant le prestigieux Prix Goncourt la même année, Le Feu (Journal d’une escouade) a connu sa première version roumaine en 1918, la seconde étant publiée 37 ans plus tard, en 1955. Notre but sera de voir comment les deux traducteurs ont réussi à rendre en roumain l’argot spécial des soldats français (appelé « poilu » d’après leur propre surnom, mot qui signifie dans l’argot français « brave, courageux »), et cela dans des périodes où ce phénomène linguistique n’était pas très connu en Roumanie (l’entre-deux-guerres) ou bien on ne lui reconnaissait presque même pas l’existence (après l’installation du communisme, survenue en 1947) !
The monograph ('On Terminology in the European Union') focuses on the creation of the Slovene version of the terminology of the EU. The primary task of the terminology is to ensure effective ...communication. Therefore, it should be unambiguous and consistent. Multilingualism is a fundamental principle of the language regime of the EU and it is achieved through translation. Translation is also one of the most common naming procedures when creating EU terminology. Before creation of the new term it is very important to identify the content of the concept for which lawyers are certainly most qualified. The judgments of the Court of Justice of the EU are translated by lawyer-linguists, who are legal professionals with law degree in their main language. They are employed in all EU institutions, but only lawyer-linguists in the Court of Justice of the EU are responsible for translation (in their main language). The terminological analysis of the judgments in the field of EU Trade Mark translated into Slovene, shows how the terminology in those judgments has been developed and highlights the problems encountered by lawyer-linguists in translating them.
Po Aharnjanih, Ptičih in Lizistrati v prevodu Frana Bradača ter Zborovalkah v prevodu Marijana Tavčarja je prevajanje Aristofana v slovenščino skoraj za pol stoletja obstalo, v tretjem tisočletju pa ...se je spet zganilo: leta 2003 so v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi izšle Praznovalke tezmoforij in Žabe v različici Andreje Inkret (v prevodu iste prevajalke bodo v bližnji prihodnosti izšle tudi Ose pri Celjski Mohorjevi družbi), leta 2006 pa pri Modrijanu še Oblačice Jelene Isak Kres.
Pri Založbi Gospodarskega vestnika, ki jo vodi direktorica Vida Šibenik in v znani zbirki Pravna obzorja, ki jo ureja akademik prof. dr. Marijan Pavčnik, je novembra 2010 izšlo Aristotelovo delo ...Politika (Πολιτικά, Politica, 1252-1342). Delo je prevedel doc. dr. Matej Hriberšek z oddelka za klasično filologijo.
PDF
