In this discussion, following an existing example from the field of film, we show that literature has had a significant influence on the development of video games' narrative elements. Our thesis is ...that the emergence of a new medium is not a synchronous event tied exclusively to technoloagical advancement. It is rather the consequence of technological advancment, a changed structure of human socio-spiritual needs, and new narrative techniques, which, due to their foreign nature, lead to a departure from the traditional image of already established media. This finding and the practical application of examples to video games shows that it is a medium that can be interpreted with the resources of literary studies. This forms the basis for a more detailed study of the hybridization of video games and literature.
V članku Nezanesljivi pripovedovalec, fokalizacija in ironija v romanih Stud. chem. Helene Willfüer Vicki Baum in Eine Zierde für den Verein Marieluise Fleißer sem raziskovala mehanizme pripovednega ...besedila, ki fokalizatorju omogočajo, da pride na površje in postane viden. Ukvarjala sem se z odnosom med pripovedovalcem in fokalizatorjem v omenjenih delih, ki sta nastali v času Weimarske republike. Obravnavam ju kot moderni besedili, v katerih sta pripovedovalec in fokalizator pretočni in sinkretični kategoriji. Po kratki sistematizaciji fokalizacije, ki jo je v naratologijo uvedel Gérard Genette, sem raziskovala povezavo med ironijo in nezanesljivim pripovedovalcem na eni strani ter fokalizatorjem na drugi. V analizi mi je uspelo dokazati, da lahko nezanesljivega pripovedovalca s fokalizacijo povežemo predvsem takrat, ko v tekstu ni dominanten zgolj en tip fokalizatorja, temveč si nasprotujeta vsaj dva dominantna fokalizatorja. Na konkretnih primerih sem pokazala, kako ironija in pripovedovalčeva nezanesljivost osvetlita odnos pripovedovalca do zgodbe, ki jo pripoveduje, in odločilno sooblikujeta strukturo pripovedi.
V príspevku so dvojezičnim pripovedovalcem del Andreja E. Skubica in Gorana Vojnovića pripisane značilnosti družbenega profila. Ob primerih sodobnih proznih del je problematizirana povezava, ki se ...večkrat vzpostavlja med družbenim profilom prvoosebnih pripovedovalcev in osebnim profilom avtorjev. Glede na primerljive značilnosti družbenega profila dvojezičnih pripovedovalcev, ki se identificirajo s skupnostjo potomcev priseljencev, v delih avtorjev, katerih osebni profil ne sovpada s profilom prvih, prispevek zagovarja stališče, da v obravnavanih delih vzpostavljeni dialog z družbeno resničnostjo izrisuje večkulturno podobo slovenske družbe - kot refleksijo širše sodobne evropske družbe.
Vladimir Bartol se je v svojih dnevniskih zapiskih, pa tudi nekaterih objavljenih spisih, pred temi ocitki branil, ces, da ne kaze zamenjavati realnega avtorja z njegovimi liki (ceprav so to ...prvoosebni pripovedovalci) in pripisovati teh nazorov tudi samemu avtorju. Pojasnjeval je, da je prikazoval in slikal pojave svoje dobe, in ne svojih lastnih pogledov in izkusenj. Ob ocitkih glede dr. Forcesina je denimo zapisal: »Vprasali so me na primer, ko so brali Izpoved dr. Forcesina: ti si sovraznik zensk? Odgovoril sem: ne, nisem jaz, dr. Forcesin je imel take izkusnje« (Bartol 2006: 311). Toda Bartol je celo tiste - oziroma se posebej ravno tiste -, ki so ga dobro poznali, tezko preprical o tem. Njegovi zasebni pogledi denimo na zenske niso tistim, ki so bili prikazani v nekaterih kritiziranih novelah, ustrezali nic manj, kot to velja za v njih ubesedno nihilisticno, makiavelisticno cinicno filozofijo. Ne nazadnje je v svojih dnevniskih zapiskih veckrat celo sam potrdil, da je na primer Forcesinov lik v marsicem izdelan po vzoru njega samega (Bartol 2012: 648 sl.). Tudi Donat sicer - ce se omejim le na razvpito novelo o dr. Forcesinu in njegove poglede na drugi spol - nazori realnega Bartola v precejsnji meri ustrezajo problematicnim nazorom njegovega lika. Naj navedem le nekaj znacilnih primerov iz Bartolovih dnevniskih zapiskov. Zagarju je denimo mimogrede navrgel, da so moski »v duhovnem oziru veliko popolnejsi« od zensk (Bartol 1982: 518-19). Preprican je bil, da je moski primeren za duhovno ustvarjalnost, zenska pa ne, in to je poskusal uveljaviti tudi v svojem osebnem zivljenju. Rad je belezil ginofobne domislice in izreke, na primer: »V Rusiji: ,Kura ni ptica, zenska ni clovek'« (RM 25; 6. 4. 1936), ali: za Ruse »utegne zares v polni meri veljati Macchiavellijev izrek: Mnozica je kakor zenska, ce je ne tepes ti, te tepe ona« (B2; 20. 9. 1948). Dnevniski zapisek 7. 3. 1950 prinasa tole modrost: »O 'histerikah' se nekaj. To so zenske, ki niso bile zadoscene ali v seksusu ali v drugih ambicijah, kar se izvede pri zenski lahko na eno« (B3), tisti z dne 13. 6. 1947 pa tole jasno priznanje glede lastne nekdanje ljubezni: »Ce prebiram danes tipe zensk v svojih novelah, potem se moram cuditi, kako pravilno sem jo bil v bistvu pogodil. Verjame samo tistemu, kar ji je prijetno. Do resnice same na sebi ji ni nic. Laze sebi, drugim ...« (B4) Povedna je tudi tale karakterizacija Edvarda Kocbeka: Polno ginofobije je poleg tega najti se v osnutkih za roman o Borisu Varjanku, ki ga je Bartol snoval v Trstu po vojni, in v mnogih drugih dnevniskih zapiskih iz petdesetih let. Na primer: »Kot zenska je Mira Mihelic; op. T. V. kljub inteligenci brez najmanjse zgodovinske fantazije« (B6; 5. 9. 53); ali: »zenske so v bistvu brez zgod. cuta ali, v kolikor ga imajo, imajo okrnjenega (o tem imam se veliko beleziti)« (B7; 9. 11. 54). Zgovoren je tudi zapisek z dne 22. 4. 1956: »Alamut 1.) Najvisji in najgloblji custveni, moralni in filozofski problem nase dobe, ki se je zakljucila z dnem Stalinove smrti, je problem varanja: tistega, ki vara, in tistega, ki je varan. / Jaz sem prisel do njega preko individualne trpke izkusnje: videl sem, s kako lahkoto vara zenska (ne vsaka!), prav zaradi tega, ker je zanjo resnica sama na sebi brez pomena. ('Nic ni resnicno, torej je vse dovoljeno.')« (B8). Naj ta seznam sklenem z dvoumno samokriticnim (v njem je nekaksno priznanje neprimernega mladostnega odnosa do zenskega spola) zapiskom z dne 4. 6. 1953, v katerem Bartol fantazira, kaj bi se zgodilo, ce bi mu v Ljubljanskem zvonu ze leta 1927 natisnili Don Lorenza: »Nabral bi si bil takrat okrog sebe cel harem zensk, kar bi po vsej verjetnosti izpremenilo tok mojih izkusenj. Morda bi na Nado sploh ne bil naletel, manjkalo bi mi s tem nekaj dragocenih izkusenj, izognil pa bi se bil tudi gotovim pretiranostim v sodbi do zensk, pretiranostim, ki ne lezijo v moji naturi« (B1). Bartolova proza upraviceno velja za filozofsko in idejno. Ni veliko slovenskih pisateljev, ki bi v svoje delo tako izrecno, v takem obsegu in tako poudarjeno vnasali (svoje lastne in druge) filozofske in zivljenjske nazore. Junaki mnogih Bartolovih zlasti zgodnjih krajsih pripovedi ne delujejo zares, temvec najveckrat »filozofirajo«, razgrinjajo svoje - se posebej za tedanji cas precej nekonvencionalne - poglede na zivljenje in svet. Ideje, ki jih izrekajo, se pogosto gibljejo v obmocju nihilizma, makiavelizma, cinicnega odnosa do zivljenja, podcenjevalnega odnosa do zenskega spola in podobno. Vse te ideje je mogoce zlasti v zgodnjem obdobju zaslediti tudi pri samem Bartolu kot realni osebi. Vendar to se ne pomeni, da so njegove »filozofske« krajse pripovedi preprost zrcalni odsev njegove lastne miselnosti. Bartol z razlicnimi pripovednimi postopki (najpogosteje z ironijo, vecstopenjskostjo, vecperspektivicnostjo ali z nenadnim koncnim preobratom) taksno ujemanje izpodbija, in sporocilnost njegovih krajsih proz v svoji kompleksnosti ni identicna s filozofijo in nazori samega avtorja. Ceprav je - naj dam le en primer - realni Bartol glede pogledov na alpinizem na strani svojega dragega prijatelja Juga in ne na strani svojega profesorja botanike Franca Jesenka (z njim dejansko ni bil v najboljsih odnosih), v njunem fiktivnem dialogu v pripovedi Razgovor pod Grintovcem prepricljiveje argumentira zadnji. Odnos avtorja do lastnega literarnega lika v estetsko uspeli literaturi pac praviloma ni premocrten in tezen. Ponavadi gre, kot povzame Bahtinovo pojmovanje v opombi k njegovemu Problemu avtorjevega razmerja do junaka Aleksander Skaza, za paleto »mnogovrstnih monoloskih in dialoskih odnosov avtorske besede/avtorskega glasu do junakove besede/junakovega glasu oziroma t. i. tujega govora« (Skaza v Bahtin 1999: 11, op. 2). Bartol sam se je tega kljub vcasih nasprotujocim argumentacijam vendarle zavedal. Don Lorenzo se mu je, kot je opazil, posrecil sele tedaj, ko se je otresel faktografske avtobiografske navlake, ko se je njegova podoba »odlepila od avtorja« (Bartol 2003: 331) in je junak pred pisateljem vstal kot druga oseba. Podobno je ugotavljal tudi ob Trzaskih humoreskah, da so te zazivele umetnisko polno sele tedaj, ko je glavni lik »pretrgal svojo popkovino z avtorjem« (B2; 24. 11. 1948).
Prispevek obravnava različne oblike uprizoritvenega besedila, kar je še vedno dokaj nov pojav v sodobnem gledališču, ki terja nova orodja za analizo. Strukturna transformacija zapisanega besedila v ...uprizoritev, vključno z gledalčevo vlogo pri tem, potrjuje dejstvo, da uprizoritveno besedilo ne pomeni preprosto nove vrste zapisanega besedila, še toliko manj pa novo vrsto gledališkega besedila, temveč prej neke vrste bistveno spremenjen hipertekst. Uprizoritveno besedilo bi lahko poimenovali tudi odprto besedilo uprizoritve v smislu, da zahteva od gledalcev, da tudi sami postanejo aktivni so-pisci. Bi lahko potemtakem uprizoritveno besedilo definirali kot scenic écriture, kolektivno pisanje, hipertekst ali celo écriture corporelle? In kako bi ga bilo mogoče prevesti z odra na papir, da bi ga tako ohranili za prihodnje študije? Uprizoritveno besedilo ne more obstajati brez svojega avtorja (ali avtorjev), zato prispevek obravnava uprizoritve skupin The Wooster Group in Motus in pa Renéja Pollescha, Jorisa Lacoste, Mila Raua ter Oliverja Frljića, ki vsi nenehno proizvajajo uprizoritvena besedila skupaj z igralci, pri tem pa ne ločujejo procesa pisanja od režije.
Prvi cilj razprave je določiti narativno strukturo Jančarjevih kratkih proz in novel oziroma prepoznati mehanizem, ki v invariantni obliki deluje v posameznih besedilih. Drugi je usmerjen k signalom, ...ki z avtorjevim glasom in prek besedja ter skozi poetiko pogleda presevajo posamezna besedila iz korpusa.
Študija obravnava funkcijo avtorskega pripovedovalca v noveli Rotschildova violina pri oblikovanju tako literarne osebe ( še posebej z vidika "notranjega človeka") kot dvodelnosti novelističnega ...sižeja z izrazitim novelističnim preobobratom in nepričakovanim finalom
PDF
