Popisi prebivalstva po 2. svetovni vojni pričajo o tem, da v Sloveniji lahko govorimo o etnični pluralnosti. Večina priseljencev je prišla v Slovenijo iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Ob ...popisu prebivalstva leta 2002 je delež prebivalcev, ki se niso opredelili za Slovence, znašal 17 %. Največje skupine priseljencev, ki živijo v Sloveniji, predstavljajo Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Muslimani in Bosanci. Vsi ostali priseljenci predstavljajo manj kot 1 % prebivalstva Slovenije. Med priseljenci, ki živijo v Sloveniji, so številni književniki (in drugi umetniki). Književno delo priseljencev doslej ni bilo pogosto obravnavano, ni bilo predmet znanstvenih in kritičnih razprav in ni bilo pojmovano kot (poseben) del literarnega sistema. To je povezano tudi z vprašanjem obsega in meja nacionalne književnosti. Književnost priseljencev je del dveh kultur – izvorne in 'nove' – ne glede na to, v katerem jeziku (slovenskem ali 'tujem') je napisana. Priseljenci prve generacije večinoma niso dvojezični in ustvarjajo v materinščini. Integracija književnega dela priseljenskih manjšin, ustvarjenega v 'tujem jeziku' – s pomočjo prevajanja in vrednotenja – igra pomembno vlogo v procesu vzpostavljanja skupne kulture v moderni mnogoetnični državi. Književnost priseljencev je po eni strani resnično del dveh kultur, po drugi pa se pogosto znajde 'nekje vmes', med dvema kulturama, in ne pripada nobeni. Eden od razlogov za tak položaj je nedvomno problem ne-prevajanja te književnosti. Literarni prevod je pogosto označen kot najpomembnejši faktor vplivanja med nacionalnimi književnostmi, prav tako pa je zelo pomemben tudi za oblikovanje kulturne identitete. Poleg tega že dolgo ni pojmovan samo kot prenos med dvema jezikoma, temveč širše, kot prenos med dvema kulturama. Književno delo priseljenskih avtorjev kot del dveh kultur nas postavlja v pravzaprav paradoksalen položaj – s tem ko predstavlja obenem izvorno in ciljno kulturo, v katero ga prevajamo. Književnost priseljencev tako izpolnjuje tri vloge – predstavlja 'tujo'/drugo kulturo, domačo/avtohtono kulturo in še samo sebe kot tretji tip književnosti in kulture. Večina priseljenskih avtorjev, ki živijo in ustvarjajo v Sloveniji, prihaja iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. V raziskavi sem odkrila sedemnajst avtorjev, ki so svoja dela napisali v materinščini in so bila nato prevedena v slovenski jezik in izdana v Sloveniji po letu 1990. Avtorji so: Josip Osti, Sara Memić, Rade Vučkovac, Senada Smajić, Ismet Bekrić, Petra P. Aleksić, Jure Drljepan, Jordan Stavrov, Nebojša Ignjatović, Ana Ristovič, Jadranka Matić Zupančič, Vladimir Vekić, Ljuben Dimkaroski, Lidija Dimkovska, Metoda Postolski Košir in dve avtorici, ki ne prihajata iz bivše Jugoslavije – iz ZDA Erica Johnson Debeljak in iz Slovaške Stanislava Chrobáková Repar.
Le majhen odstotek 120 v Sloveniji živečih priseljenskih avtorjev se je uveljavilo in se uveljavlja v okviru sodobne slovenske kulture, kar pomeni, da objavljajo v osrednjih slovenskih literarnih ...revijah in pri najpomembnejših založbah, se udeležujejo osrednjih literarnih dogodkov in dejavno sodelujejo v osrednjih gibanjih slovenskega literarnega prostora. V prispevku so analizirane motivno-tematske in literarnoestetske značilnosti književnosti t. i. elitnih (Josip Osti, Erica Johnson Debeljak, Ismet Bekrić, Ana Ristović, Jordan Stavrov, Ana Lasić, Stanislava Chrobáková Repar) in malo manj uveljavljenih priseljenskih pisateljev (Rade Vučkovac, Nebojša Ignjatovič, Vladimir Vekić, Ljuben Dimkaroski). Za vse je značilno, da v svojih pesniških, proznih, dramskih in esejističnih delih neposredno ali prek svojih literarnih likov obravnavajo vprašanje identitete in njene strukture, se sprašujejo o tujosti, drugačnosti, o svojem medkulturnem položaju. Vsak izmed njih različno izpolnjuje estetska literarna pričakovanja slovenskega bralstva oziroma se vklaplja v literarno socializacijo slovenskih bralcev, še najmanj avtorji, ki pišejo predvsem domoljubno literaturo. Med vsemi obravnavanimi avtorji je le Josip Osti priznan za slovenskega avtorja, ker piše v slovenščini. Za vse ostale avtorje, tako uveljavljene kot neuveljavljene, je jezik še vedno najpomembnejša slovenska ideološka meja in konstanta, ki odloča, ali je nekdo slovenski ali tuj avtor, od tega pa so odvisne praktične in teoretične beneficije avtorjev in njihova literarna integracija. Četudi je namen revije Paralele in festivala Sosed tvojega brega spodbujati medkulturnost, je dejstvo, da so Slovenci do njiju le strpni, brez medkulturne zavesti, ki je nujna, da takšne dejavnosti ne bi padle v parakulturnost ali zgolj predstavljale tolerančnega praga neke kulture, zato priseljenski avtorji, ki objavljajo zgolj v Paralelah in se udeležujejo zgolj festivala Sosed tvojega brega, ostajajo zunaj ključnih literarnih dogodkov večinske slovenske in mednarodne literature. Mesto književnosti priseljencev v slovenski kulturni zavesti je komaj opazno v celotnem kulturnem sistemu Slovenije in potrebuje radikalne spremembe s strani slovenskih literarnih institucij in medijev, sprostitev meje slovenske nacionalne književnosti in integracijo književnosti priseljencev v večkulturni Sloveniji.
