Prispevek obravnava slovensko recepcijo romanov The Adventures of Tom Sawyer in Adventures of Huckleberry Finn – dveh klasičnih literarnih del, ki sta bili v slovenščino prevedeni večkrat. Analiza, ...ki je utemeljena na teoriji bralčevega odziva, je zajemala približno tisoč številk slovenskih serijskih publikacij (vključno z znanstvenim tiskom) in je pokazala, v kolikšni meri se slovenska recepcija razlikuje od tiste v izvirni kulturi. Ker je analiza razdeljena na obdobje med obema svetovnima vojnama, socialistično obdobje in obdobje po slovenski osamosvojitvi, osvetli, kako se je recepcija skozi čas spreminjala. Ob upoštevanju socio-političnih okoliščin v posamezni dobi je mogoče sklepati tudi, zakaj se je način, kako se je pisalo o obeh literarnih delih, včasih precej spremenil celo v nekaj letih. Med obema vojnama pri recepciji ni opaziti izrazitih ideoloških vplivov, med socialističnim obdobjem pa v recenzijah pogosto zasledimo obsodbe rasizma, kapitalističnega sistema, organizirane religije in drugih razsežnosti ameriške družbe. To je najbolj značilno za recenzije, ki so bile objavljene v prvih nekaj letih po 2. svetovni vojni; ko so se odnosi med ZDA in Jugoslavijo občutno izboljšali, se to odraža tudi v recepciji zadevnih romanov. Po slovenski osamosvojitvi sta romana zopet obravnavana predvsem kot mladinska književnost in večina zapisov o njiju nima izrazitega ideološkega naboja.
Mumija - telo, starina ili lek? Vera Vasiljević; Staša Babić
Etnoantropolos̆ki problemi,
11/2017, Letnik:
12, Številka:
3
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Uporedo sa zanimanjem i divljenjem za egipatske starine, u renesansnoj Evropi zabeležen je i običaj izrade lekovitog praha nastalog mrvljenjem mumija i namenjenog isceljenju od brojnih bolesti. ...Primeri ove prakse poznati su sve do početka XX veka. Uverenje o blagotvornom dejstvu ove supstance u tesnoj je vezi sa poverenjem u vesti iz antičkih i arapskih izvora, i moglo je biti ojačano idejama o mističnoj mudrosti drevnih Egipćana, koje se protežu kroz celu evropsku istoriju i sežu sve do antičkih Grka. Međutim, ovaj konkretni primer na upečatljiv način pokreće pitanje različitih načina na koji shvatamo i klasifikujemo materijalne ostatke prošlosti. U slučaju egipatske mumije, radi se o ljudskom telu koje je pripremljeno za zagrobni život na kulturno specifičan način. Recepcija starog Egipta u kasnijim epohama obavila je praksu mumifikovanja, kao i druge aspekte ove kulture, mističnim velom koji je zaklonio originalnu prirodu materijalizovanog traga. Ljudsko telo – ekofakt, podvrgnuto ritualizovanom tretmanu, postalo je stoga jedna od najupečatljivijih starina – artefakt, čije je posedovanje obezbeđivalo simbolički društveni prestiž. U isto vreme, upravo zbog svoje kulturne pripadnosti shvaćeno je i kao izvor sasvim konkretne dobrobiti – izlečenja, poput prirodnih tvari kao što su neke biljke ili rogovi životinja. Ovaj izuzetan primer slikovito ukazuje na poroznost razvrstavanja materijalnih tragova prošlosti u kategorije prirodno/kulturno, artefakt/ekofakt, koje dalje vodi u specijalizovane i često nedovoljno integrisane arheološke interpretacije.
straipsnis ir santrauka lietuvių kalba; santraukos anglų ir rusų kalbomis Straipsnyje nagrinėjami trijų lietuvių egzodo poetų – Henriko Radausko, Alfonso Nykos-Niliūno ir Tomo Venclovos atsiminimai, ...dienoraščiai, vertimai, dedikacijos, poezija. Šiuos lietuvių egzodo poezijos atstovus vargu ar galima būtų priskirti kokiai nors vienai literatūrinei srovei. Todėl Anos Achmatovos kūrybos recepcija bus apžvelgiama atskirai kiekvieno iš pasirinktų autorių kūrybinio palikimo kontekste. Remiantis recepcijos koncepciją, suvokimo procesas nėra pastovus faktas, tai besikeičiantis, dinamiškas reiškinys, kuriame svarbiausia yra priimanti literatūra, todėl nagrinėjant Achmatovos kūrybos recepciją, svarbu atskleisti lietuvių poetų kūrybos ypatumus, jų meno suvokimą, poezijos vertinimus.
Prispevek, ki se opira na recepcijsko estetiko in na diskurzno analizo, se posveča konceptu individualnosti v komedijah Carla Sternheima, ki jih literarna veda združuje v cikel z naslovom Iz ...junaškega življenja meščanov, s posebnim poudarkom na njihovi recepciji v delih pisateljev W. G. Sebalda in Floriana Illiesa. V središču raziskave sta predvsem dva vidika, in sicer obravnava družbene kritike in koncept individualnosti, ki sta pri Sternheimu umeščena v kontekst kritike meščanske ideologije. Analiza recepcije pokaže, kako se je v preteklih sto letih pod vplivom različnih ideologij spreminjalo razumevanje teh dveh pojmov. Prispevek zagovarja tezo, da nova interpretacija Sternheimovih del lahko pokaže, kako nasprotja, ki jih vsebujeta oba pojma, vse do danes niso razrešena, temveč so se celo zaostrila.
Straipsnyje aptariami bendri klasikinės rusų literatūros vertimų į lietuvių kalbą bruožai, tarp kurių išsiskiria akivaizdus vertėjų dėmesys poezijai, kai prozoje geriausiu atveju tenkinamasi vos po ...vieną kokio nors stambesnio epinio kūrinio vertimą, ir tai atliktą dažniausiai daugiau nei prieš pusę amžiaus. Apžvelgdama F. Dostojevskio vertimų istoriją straipsnio autorė teigia, kad lietuviškų rašytojo tekstų leidimų seka galėjo sąlygoti bendrą šio rusų rašytojo kūrybos recepciją Lietuvoje. Lygia greta straipsnyje pateikiama trumpa konkrečių, anksčiau nenagrinėtų lietuviškų Dostojevskio vertimų analizė, leidžianti daryti išvadas, kad seniai išversti svarbiausi rusų literatūros kūriniai šiandien jau nebeatitinka nei reikalavimų, kuriuos kelia literatūrinio vertimo specialistai, nei, svarbiausia, netenkina šiuolaikinio skaitytojo, kuriam rūpi ne tik knygoje papasakota istorija, bet ir savitas autoriaus stilius, ko dažniausiai ir pasigendama rusų klasikos vertimuose.
U kritičkoj je literaturi o nadrealizmu neizostavna konstatacija da je na oblikovanje nadrealističkih interesa utjecala Freudova psihoanaliza. Namjera je rada prikazati, s osloncem na postojeću ...literaturu o toj temi, dodire Bretona i Freuda u kontekstu Freudove recepcije u Francuskoj. Breton je razradio osnovne nadrealističke ideje prije dodira s Freudovom psihoanalizom, zahvaljujući doticaju s onodobnom francuskom psihijatrijskom misli (Jean-Martin Charcot, Pierre Janet). Nadrealistički su umjetnički interesi bili daleko od istinskog zanimanja za psihoanalizu pa se vezi nadrealizma i Freudove psihoanalize ne bi trebala davati prevelika važnost. Freuda nesvjesno zanima u terapeutske svrhe, dok Breton u nesvjesnom vidi subverzivnu snagu i umjetnički potencijal.
Recepcija izvirnih samospevov v drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem je temeljila na vzorcu, ki se do konca stoletja ni bistveno spremenil. Na sprejemanje glasbe, njeno učinkovanje in ...vrednotenje je negativno vplivala čitalniška ideologija. Recepcija je recipročno vplivala zaviralno tudi na kompozicijsko-tehnični in stilni razvoj zvrsti.
Narodi gredo svojo silno pot Vesna Krmelj
Acta historiae artis Slovenica,
12/2020, Letnik:
25, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Prispevek z vidika cenzure in propagande obravnava pogoje za umetniško produkcijo v času vojnega absolutizma na Kranjskem, kjer je generacija slovenske moderne in impresionistov šele vzpostavljala ...pogoje za institucionalni razvoj slovenske umetnosti in s tem posledično tudi za uspešno propagando. Številni umetniki zato v vojni propagandi niso našli le možnosti za preživetje, temveč so v povečanem obtoku in pomenu vizualnih sporočil hkrati prepoznali tudi priložnost za uveljavitev tako osebnih kot narodnih idealov. Kljub prevladujočim avstrijsko-germanskim vzorcem so skozi likovno tradicijo narodne pokrajine, ljudsko umetnost in slovensko poezijo našli načine za spodbujanje slovenske nacionalne zavesti.
full article and abstract in Lithuanian; abstracts in English and German
The so-called Wolfenbüttel Postil (1573/1574) – an anonymously handwritten Lithuanian Lutheran work, which originated in the ...period between 1565 and 1573 – is a compilation based on at least ten Latin postils. This codex, consisting of sermons dedicated to an entire liturgic year, is the oldest Lithuanian coherent text which is not restricted only to the translations of a canonical text. Furthermore, it is one of the most extensive texts in the early modern history of Lithuanian. The Postil testifies the dissemination of Reformation writings and ideas in the Lithuanian language area and represents a florilegium of European homiletic tradition. It includes considerable parts of an originally written text and of hardly verifiable compilations. Methodologically, the translation is typical for the 16th century. Literally translated excerpts are followed by originally written parts, or translations from other sources are included. The Lithuanian translation is selective and paradigmatic. The text is supplemented with exempla fidei, quotations, allusions and paraphrases. The Wolfenbüttel Postil thus offers an anthological reception of numerous classics, church fathers, medieval theologians and various medieval and early modern historians: Strabo, Cicero, Pliny the Elder, Pliny the Younger, the Disticha Catonis; Athanasius, (pseudo-)Augustine, (pseudo-) Jerome, Gregory of Nazianzus, John Chrysostom, Josephus Flavius, Eusebius of Caesarea, (pseudo-)Hegesippus, (pseudo-)Basil the Great, Rufinus of Aquileia, Sulpicius Severus, Cassiodorus, Vigilius of Thapsus, Leo the Great, Fulgentius of Ruspe, Gregory the Great, Isidore of Seville, (pseudo-)Bernard of Clairvaux; Paulus Diaconus, Dietrich of Apolda and Pomponius Laetus (Giulio Sanseverino). A large part of the European cultural tradition could have reached the Lithuanian-speaking audience through this Postil for the very first time.
Die europäische Kulturtradition in der Wolfenbütteler Postille (1573/1574)
Die sogenannte Wolfenbütteler Postille von 1573/1574 ist das erste ausführliche handschriftliche Textzeugnis der litauischen Schriftsprache und einer der umfangreichsten litauischen Texte des gesamten 16. Jahrhunderts. Diese im Herzogtum Preußen entstandene lutherische Predigtsammlung gilt damit als eine der wichtigsten Quellen zur litauischen Sprach-, Kirchen- und Kulturgeschichte. Der litauische Text ist ein aussagekräftiges Dokument im Hinblick auf die Verbreitung der Reformationsschriften und des reformatorischen Gedankengutes im litauischsprachigen Milieu. Die Postille bildet ein Florileg europäischer homiletischer Tradition, die dem litauischen Kulturkreis durch das Predigen in litauischer Sprache zum ersten Mal zugänglich gemacht wurde. In dieser Hinsicht ist sie eine unikale Zusammenstellung reformatorischer Lehre. Die WP ist eine vielschichtige Übersetzung und Bearbeitung. Die vergleichende Analyse des litauischen Textes mit den Vorlagentexten weist auf eine eindeutige Übersetzungsrichtung Latein– Litauisch hin. Die Übersetzungstrategien sind typisch für die Frühe Neuzeit. Die Textübertragung ist nicht immer adäquat, der Vorlagentext wird bisweilen zielorientiert bearbeitet, kommentiert, ergänzt, verkürzt und paraphrasiert. Die Übersetzung ist oft um exempla fidei, Zitate und Anspielungen ergänzt. Die Postille bietet somit eine anthologische Rezeption von zahlreichen Klassikern, Kirchenvätern, mittelalterlichen Theologen und verschiedenen mittelalterlichen sowie frühneuzeitlichen Historikern. Zitiert werden Strabon, Cicero, Plinius d. Ä ., Plinius d. J. und die vermutlich im 3. Jahrhundert nach Chr. entstandenen Disticha Catonis; Athanasius, (Pseudo-)Augustinus, (Pseudo-)Hieronymus, Gregor von Nazianz, Johannes Chrysostomus, Josephus Flavius, Eusebius von Caesarea, (Pseudo-)Hegesippus, (Pseudo-)Basilius der Große, Rufin von Aquileia, Sulpicius Severus, Cassiodorus, Vigilius von Thapsus, Leo der Große, Fulgentius von Ruspe, Gregor der Große, Isidor von Sevilla und (Pseudo-)Bernhard von Clairvaux; Paulus Diaconus, Dietrich von Apolda und Pomponius Laetus (Giulio Sanseverino). Wie in der Frühneuzeit üblich, sind die Quellen der Zitate nicht immer angegeben und die Zitate selbst oft paraphrasiert. Die in der WP vorkommenden Zitate stellen die ersten schriftlichen Übersetzungen ins Litauische dar.
straipsnis ir santrauka lietuvių kalba; santraukos anglų ir vokiečių kalbomis
Wolfenbüttelio postilė (1573/1574) apima liturginių metų perikopinius sekmadienių ir šventadienių pamokslus. Antraštiniame lape išvardyti devynių liuteronų teologų vardai (su pridėta pastaba „ir iš kitų“) liudija, kad Wolfenbüttelio postilė yra ypatingas Europos lotyniškosios evangelikų liuteronų homiletikos tradicijos florilegijas lietuvių kalba. Postilėje gausu Antikos autorių, Bažnyčios Tėvų, Viduramžių teologų bei istorikų ir humanistų veikalų ištraukų ir parafrazių, taip pat sentencijų ir trumpesnių bei ilgesnių pasakojimų – alegorijų, paralelių, mitų, stebuklinių pasakojimų bei hagiografijos pavyzdžių. Tai pirmieji liturginės ir pasaulietinės literatūros vertimai į lietuvių kalbą. Wolfenbüttelio postilė rodo, kad lietuvių kalba ir kultūra jau nuo pat rašytinės literatūros pradžios perima intelektinę amžių patirtį apibendrinančią Europos kultūros tradiciją.
U radu se istražuje i analizira recepcija francuskoga katoličkoga filozofa, pokretača personalističkoga pokreta Emmanuela Mouniera (1905. – 1950.) u Hrvatskoj i bivšoj Jugoslaviji od sredine ...šezdesetih godina do kraja 20. stoljeća. Prate se članci o Mounieru i njegovu personalističkom pokretu, njegovim djelima te o utjecaju nekih njegovih ideja. Personalizam Emmanuela Mouniera, pa i cjelokupni personalizam kao filozofski pravac od sredine šezdesetih godina uglavnom se sagledavao kao pokušaj sinteze marksizma i egzistencijalizma ili kao nekakva nadopuna marksizmu. U takvom pristupu isticali su se radovi Franje Zenka i Zagorke Pešić-Golubović. Time je personalizam, osobito Mounierov, doduše zadobio svojevrsni legitimitet i usputnu pozitivnu refleksiju u krugu tada dominantnoga, "službenoga" marksističkoga kruga, ali istovremeno postao ruban i upitan za kršćanske mislioce. Razvidno je da se Mounierov personalizam sagledavao izdvojeno od ostaloga personalističkoga "milieua" (Jacques Maritain, Nikolaj Berdjajev, Gabriel Marcel, Denis de Rougemont i drugi), koji se izrazito suprotstavljao i marksizmu i egzistencijalizmu. To je slučaj i u pitanju personalističkoga aktivizma, u okviru kojega se spominje isključivo lijevo orijentirana skupina oko Mouniera i časopisa "Esprit", dok se desno i nacionalne orijentirane grupe personalista prešućuju. Kod katoličkih mislioca, kao i onih iz emigracije, prema Mounieru je rezerviran stav i iz tih redova ne dolazi ni jedan cjelovitiji, čak ni publicistički članak o toj temi. Upitno shvaćanje personalizma, kao i slabije akceptiranje Mounierova djela, autori pripisuju i tomu da de facto do danas ne postoji prijevod ni jednoga Mounierova djela na hrvatski jezik.
PDF
