Obdobje med obema vojnama zaznamujejo politične krize, povezane z nacionalnimi vprašanji v Kraljevini SHS oz. Jugoslaviji. Vprašanja razmerij med jugoslovanstvom in slovenstvom so v tridesetih letih ...20. stoletja znova dobila pomembno vlogo znotraj nacionalne emancipacije in naraščajočih mednacionalnih konfliktov ter ponovno postala ena osrednjih tem likovne umetnosti. Po desetletju, ki sta ga zaznamovala ekspresionizem in nova stvarnost, so se v tridesetih letih ponovno obudile vrednote zmernega modernizma in iskanja nacionalnega izraza v umetnosti. V takšnih razmerah se je na slovenskem umetnostnem prizorišču pojavila skupina umetnikov, šolanih v Zagrebu, kulturnem centru Kraljevine Jugoslavije, v katerem so se odvijale burne polemike glede nacionalnega izraza v umetnosti. V prispevku je predstavljeno iskanje »našega izraza« v umetnosti, kot sta ga razumela osrednja protagonista likovnega dogajanja, slikarja Krsto Hegedušić in Ljubo Babić. Zlasti slednji je bil za formiranje mlade slovenske umetnosti v tem obdobju ključnega pomena, saj je bil tudi plodovit pisec in eden najpomembnejših profesorjev na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Nekdanji zagrebški študentje, ki so oblikovali skupino Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov, so v razburkanih letih pred 2. svetovno vojno v umetnosti iskali lasten, slovenski likovni izraz, pri čemer so se navezali na razmišljanja hrvaških umetnikov, ki pa so jih prilagodili slovenskemu okolju in razmeram. Svoje delovanje so afirmirali tudi prek navezave na slovenske impresioniste, ki so bili v tem obdobju že splošno sprejeti kot začetniki slovenske umetnosti. Neodvisni so tako iskanje slovenskega izraza v umetnosti izpeljali iz različice modernizma, kot so ga zastavili slovenski impresionisti, in ga združili z razumevanjem nacionalnega izraza svojih profesorjev. Tako so predstavili svoj prenovljen slovenski nacionalni izraz v umetnosti, temelječ na tradiciji, a v sozvočju s sodobnimi likovnimi tokovi.
U strujama slovenske vizualne umjetnosti uloga slike u devedesetima prepoznata je kao ambivalentna; štoviše, raspravljalo se i o „smrti slike“ kao okoštalog arhaizma koji nema mnogo zajedničkog sa ...suvremenom formom digitalno interaktivne kulture. S druge strane, slikarsko je djelo ojačalo svoju relevantnost u relaciji s fluidnim tehnološkim prikazivanjem i mnoštvom prizora. Slikarski proces mlađe generacije slovenskih slikara slijedi tok pluralnosti digitalnih medija u stvaranju tzv. „medijatizirane slike“. Originalnim postupkom reciklaže digitalnih medijskih prikaza u slikarskom djelu interpretira se suvremena vizualna stvarnost i postavlja u društveno-kritički kontekst. Kompleksnost slikarskog polja u kasnim devedesetima stvara i generaciju slikara koja se suprotstavlja nasljeđu digitalne kulture ojačavanjem specifičnih, jedinstvenih karakteristika slikarskog medija, čiji se potencijal prvenstveno izražava kao „smrznuti trenutak“ i haptička materija. Tu reakciju nije potrebno interpretirati kao nastavak modernističke logike, već kao nova istraživanja slikarskog polja kao prostora intimističkih vrijednosti. U članku se ponajprije želi razjasniti pojam heterogenosti slikarske materije postavljajući sljedeće pitanje: kako definirati teritorij slovenskog slikarstva u devedesetima i koje inovativne likovne tvorevine možemo prepoznati u tom periodu.
PDF
