V jeseni leta 1958 sem nastopil služenje v vojski JLA. Najprej sem moral opraviti šest mesečno šolanje v šoli rezervnih oficirjev v Bileći in nato še polletno služenje v Titovem Užicu, v enoti, ki mi ...je bila dodeljena. Že pot v to malo hercegovsko mesto je bila zanimiva in polna presenečenj.Iz Ljubljane nas je dolga vlakovna kompozicija odpeljala nad tisoč vojaških obveznikov. Bili smo vsi obloženi z nerodnimi lesenimi kovčki in smo se tudi zaradi njih morali držati skupaj. Naš »sotrpin« prof. Jože Sorta nas je podučil, da se lahko izmuznemo iz vlaka in preživimo večer v Sarajevu še v civilu. Rečeno storjeno. Pohiteli smo v tedaj elitno restavracijo »Marijin dvor« in naročili zadnjo civilno večerjo. Ujeli smo še zadnji vlak za Bilećo in prišli še pred vojaškim vlakom na žel. postajo.Iz železniške postaje v Bileći so nas s kamioni prepeljali v kakšen kilometer oddaljeno vojašnico, ki tedaj ni bila na dobrem glasu. Saj sta bila vojašnica in kraj poznana iz preteklosti kot kraj, namenjen vsem, ki so se pregrešili proti Kraljevini SHS. No nam pa ni bilo hudo.Na vojaško življenje smo se kmalu privadili. Slovenci smo si kmalu poiskali sonarodnjake, se družili in v prostem času obiskovali okolico. In vsakič zaključili izhode v gostilni pri Čika Marku in spet prepevali po naše. Kmalu smo se prav povezali v slovenski pevski zbor in pridobili »soborca« izvrstnega dirigenta glasbenika Danila Čadeža. No potem nam je bilo še lepše. Vodstvo vojašnice pa ni bilo preveč navdušeno, saj so nam očitali, da se družimo na nacionalni osnovi. Da bi jih prepričali, da ne gre zato, smo se vsi prijavili še v Jugoslovanski pevski zbor. Bilo je torej obilo petja in čas nam je kaj hitro mineval. Ponosni smo bili tudi na našega so vojaka prof. Raula Šiškoviča iz Črnega kala, ki je med dva tisoč gojenci šole bil proglašen za naj uspešnejšega »pitomca«, cele 15. klase šole! Za nagrado je dobil velik paket. Šele kasneje smo zvedeli, da v njem ni bila »srebrna pištola«, kot smo uganjevali, pač pa komplet knjig iz zgodovine partije. Pa še posvetilo v njih je bilo namenjeno nekomu drugemu, ki darila očitno ni dobil!Enkrat proti koncu leta 1958 smo zvedeli, da je na stažiranje prišel aktivni slovenski oficir podporočnik. Glas o njem nas je dosegel, še prej kot smo ga videli. Poročilo o njem je govorilo: »Nije visok ali je oštar!« Bil je komandir voda ali čete v prvem bataljonu in do naših specializiranih enot je prišel le redko kdaj, ko je bil dežurni vojašnice. Zvedeli smo, da mu je ime Marjan Kranjc in ob srečanjih bil prijeten za pogovore. Kasneje sva si nekajkrat pisala, sam mi je poslal nekaj svojih fotografij iz časa, ko sva bila oba v Bileći. Tudi objavljena slika je iz arhiva Marjana Kranjca v Bileći s sodelavci, verjetno starešinami v svoji enoti.Marjan Kranjec (1915- 2017) je naredil izjemno vojaško kariero. Upokojil se je s činom general majorja. Njegova vojaška bibliografija je obsežna. VČ/419
Sodelavec Maks Paradiž je v jeseni 1983 sodelavce komercialiste nekdanjega celjskega podjetja Merx povabil na Koroško na praznovanje njegovega abrahama. Prvi del praznovanja je bilo na Prevaljah na ...njegovem vikendu v lepem in prijetnem naravnem okolju.V drugem delu praznovanj je sledil voden ogled rudnika Mežica. Pred vstopom v rudnik smo se zaradi osebne varnosti morali obleči uniformo, na glavo namesti zaščitno čelado z lučko in obuti škornje. V rudniku smo se vozili z malim vlakcem. Bilo je zelo zanimivo, kljub naši »starosti« smo se počutili razigrano kot otroci. Prijetno druženje smo zaključili v znanem gostišču na Prevaljah, kjer so nam postregli z domačimi koroškimi dobrotami. Sodelavec Maks Paradiž je zelo cenjen gospod v njegovih domačih Prevaljah, kjer so ga nagradili z plaketo častnega meščana.
Vodstveni delavci iz vrhniške enote IUV so obiskali oddelek IUV v Šmartnem pri Litiji.Z leve: spredaj Jože Trampuž – sindikalni funkcionar IUV, za njim Dane Velkavrh – tehnični vodja IUV, Korel ...Jurjevčič – preddelavec v lužilnici, Tone Grah – preddelavec v strojilnici, Niko Šušteršič – mojster dodelave, Tone Osredkar – mojster v strojilnici, zadaj (morda?) Markelj, Albin Krecenbaher – mojster v strojilnici in v oddelku struženje kož, spredaj Franc Pleskovič, Herman Ficko, inženir Miran Košir.
A.Debrunnerju so za 70-letnico poklonili nekdanji učenci, prijatelji in kolegi zbornik, da mu dajo z njim prifcnanje kot odličnemu filologu in jezikoslovcu na področju klasičnih jezikov in sanskrita. ...Blizu 600 številk obsega njegova bibliografija, med njimi so dela kot II. del (sintaksa) grške slovnice, ki jo je dokončal po Sehwyzerju, in sanskritska slovnica, kjer si je delil delo s svojim švicarskim rojakom Waekernaglom in na kateri še sedaj dela. Prispevki so razporejeni v zborniku po alfabetičnem redu, med avtorji najdemo najbolj sloveča imena.
PDF