Prispevek se ukvarja s posebnimi procedurami spomina v sodobni dramatiki, ki kljub navidezni absolutnosti sedanjosti, ki jo vedno znova reprezentira, velikokrat uporablja spomin, a ne več kot ...kontinuiteto spomina v smislu svetega Avguština in njegovih Izpovedi, ampak diskontinuiteto spomina v smislu beckettovskih junakov, pri katerih spomin dekonstruira veljavnost samega sebe. Na podlagi primerov (ne več)dramskih taktik od poznega modernizma do (ne več)postdramskega bomo prikazali transformacije drame spomina in spominjanja od negotovosti in izbrisa spomina poznega Samuella Becketta, preko raziskav spomina in osebne ter skupne identitete Dušana Jovanovića do postdramskih sopostavitev kolektivnega spomina novejše zgodovine in sedanjosti v dramski pisavi Simone Semenič. Teza, ki jo preverjamo, je, da sintetični model dramske gradnje ni brez alternative, ampak ga je v sodobni drami zamenjal analitični in »pripovedni« model gradnje ne več dramske pisave, v katerem se spomin emancipira od primata sedanjosti dramskega dejanja. V nasprotju z avguštinovsko pripovedjo, ki prikaže preteklost skozi spominjanja junakov v sedanjosti, s tem pa jim zagotovi tudi identiteto, je v sodobni dramatiki ravno obratno. Junaki so oropani tradicionalnih oblik spomina in pripovedi, saj bi njihova sposobnost povedati zgodbe, ki so del spomina, izključevala »kaos«, ki se zdi Beckettu bistven za formo, ki bo »dopuščala kaos« in »oskrbela zmešnjavo« ter zamenjala klasično dramsko obliko.
In this discussion of three contemporary playwrights from Slovenia, Germany, and Serbia (Simona Semenič, Anja Hilling, and Milena Marković), the focus is on the status of contemporary playwrights ...after the post-dramatic turn. I try to answer the question of how we can interpret the changes of drama and text in the works of the three playwrights and how we can use new definitions of textual, dramatic, or no longer dramatic or the post-dramatic, intercultural and intertextual, and rhapsodic in contemporary theatre. Can we understand post-dramatic theatre as a specific continuity and not primarily as a break with the tradition? Can we say that contemporary drama often exposes us to deconstructing the contrast between representation and presentation, but nevertheless establishes a powerful process of re-dramatization, of injecting the dramatic into the post-dramatic?
PDF
