Zbiranje in druge vrste rab zgodovinskih dokumentov so v sodobni vizualni umetnosti sorazmerno pogosto zastopani ustvarjalni pristop, ki ga je mogoče na najbolj splošni ravni opredeliti na podlagi ...pozicioniranja umetnikov kot zbirateljev, arhivistov in/ali kuratorjev. Članek se osredotoča na libanonsko-ameriškega umetnika Walida Raada, pri čemer analizira različne vrste rab zbirk, arhivov in/ali dokumentov v njegovi umetniški praksi. Na podlagi primerjave dveh Raadovih umetniških projektov članek rekonstruira njegov splošni pristop do zgodovinskih naracij v okviru imaginarne organizacije in kolektiva The Atlas Group. Na tej podlagi pokaže, da bi Raadove rabe zgodovinskih dokumentov lahko razumeli kot raziskovanje epistemoloških in infrastrukturnih pogojev možnosti uveljavljenih načinov zbiranja, arhiviranja in zgodovinjenja, ki so imanentni splošni dispoziciji zahodne moderne vednosti.
Sodobna umetnost se v primerjavi s predhodno moderno umetnostjo razlikuje v tem, da se spet vrača k družbi in vsakdanjemu življenju ter da tematizira aktualne težave, s katerimi se srečuje človek ...tukaj in zdaj. Zelo pogosta tema je trajnostni razvoj in s tem povezane vsebine, kot so: okoljevarstvo, vrednote, odnos do drugega itn. To so hkrati teme, ki sodijo v koncept aktivnega državljanstva, zato razumevanje sodobne umetnosti pravzaprav zahteva aktivno državljanstvo. Še posebej to velja za relacijsko umetnost, ki od gledalca zahteva aktivno participacijo v umetnini. V prispevku se sprašujem, kako uresničevati povezanost sodobne umetnosti in državljanske vzgoje v osnovni šoli. Sodobna pedagoška doktrina zelo spodbuja medpredmetno povezovanje, zato sem analizirala učna načrta predmetov likovna vzgoja ter državljanska in domovinska vzgoja ter etika in ugotovila, da sta s tega vidika težko povezljiva. Na odsotnost sodobne umetnosti v učnem načrtu za likovno vzgojo se sicer že dlje časa opozarja, a težava učnega načrta je konceptualne narave. Skupne cilje državljanske in likovne vzgoje je mogoče uresničevati z intenzivnejšim medinstitucionalnim povezovanjem šol z galerijami in muzeji, ki predstavljajo sodobno umetnost. Na treh primerih sodobnih umetnin, natančneje participatornih praks (Proletarier aller Länder, Žicar in EU/Others) pokažem na mogočo medpredmetno povezavo na vsebinski ravni in opozorim na s pedagoškega vidika pogosto spregledano dejstvo, da sodobno umetnost doživljamo tukaj in zdaj.