Li Zehou sodi med najvplivnejše sodobne kitajske filozofe. V pričujočem članku si bomo podrobneje ogledali globinsko strukturo njegove teorije ter se posvetili analizi in interpretaciji njegovega ...koncepta sedimentacije (jidian 积淀), ki predstavlja osrednji pojem in paradigmatsko osnovo njegove miselnosti. V tem sistemu sedimentacija pomeni specifično vrsto kolektivnega spomina in proces, v katerem se informacije in izkustva v kodirani obliki nalagajo v našo zavest. V tem kontekstu avtorica analizira Li Zehoujeve poskuse izdelave dialektične rešitve protislovja med vsebino in obliko človeškega spomina. Skozi optiko tega pojma, ki ga Li razumeva kot akumulacijo družbeno racionaliziranih, arhetipskih form zaznave in izkušenj, ki so uskladiščene v človeškem spominu, bomo njegovo filozofijo tudi kritično primerjali z nekaterimi podobnimi, četudi ne identičnimi izhodišči moderne zahodne teorije.
Filozofija vprašanje o možnosti spoznanja od svojih začetkov povezuje z zmožnostjo spominjanja. Novejša filozofija, začenši s Kierkegaardom, spominjanje pritegne na način omogočanja gibanja človeške ...eksistence v svetu. Martin Heidegger je v freiburških predavanjih v letih 1951/52, ki so leta 1954 izšla v delu Kaj se pravi misliti?, obravnaval spomin in pomnjenje v pogledu sopripadnosti mislenja in biti. Podrobnejša razčlenitev njegove obravnave nam pokaže »breztemeljni izvor« spominjanja in pomnjenja, ki je sam po sebi položen v govorico in z njo. Govorica potemtakem izvorno »hrani« in »ohranja« spomin. Vendar v času, v katerem po Heideggerju »še ne mislimo«, istočasno pa ga zaznamuje razmah kognitivne tehnologije, tvegamo, da gre ravno govorica v pozabo, ne da bi kakorkoli občutili nujo, da (se) na to spomnimo.
V članku preučujem, kako se sodobni francoski avtobiografski roman spreminja in razvija iz osebne izpovedne proze v preplet avtobiografije, generacijskega romana in socialne proze, kakršnega v ...francoski književnosti doslej ni bilo. Tovrstni roman – ki slovenski prozi 20. stoletja ni tuj – bom natančneje opredelila skozi razmišljanje o metodoloških težavah, ki jih povzroča »avtosociobiografija«, kakor jo poimenuje pisateljica Annie Ernaux, in skozi podrobno analizo treh literarnih del s preloma med 20. in 21. stoletjem: v romanih La Place (Prostor, 1982) in Les Années (Leta, 2008) pisateljice Annie Ernaux (rojena leta 1940) ter v avtobiografski pripovedi En Camping-car (Avtodom, 2016) Ivana Jablonke (rojen leta 1973).
Članek obravnava medijski projekt avtoric Widad Tamimi in Vesne Bukovec, ki ga je med januarjem in marcem 2016 predstavljal časopis Delo. Projekt je temeljil na srečanjih avtoric z begunci v ...begunskem centru v času t. i. begunske krize. Avtorici sta pričevanja predelali v pripovedi z ilustracijo. Analiza se osredotoča na pedagoško moč kolaža biografije, fikcije in vizualne reprezentacije in proučuje učinek na javni spomin. Primerjalno ozadje študiji je teorija fotografije in fotografskega spomina v 20. stoletju.
Jugoslovanske spomenike, povezane s prvo svetovno vojno, danes praviloma obravnavamo ločeno, v okvirih držav naslednic. Članek poskuša predstaviti čim bolj celovito sliko te produkcije in zarisati ...njene skupne značilnosti, obenem pa tudi razlike, v veliki meri pogojene z zelo raznolikimi lokalnimi tradicijami komemoriranja in postavljanja obeležij.Jedro besedila je analiza, kako se produkcija javnih spomenikov v novi Jugoslaviji vzpostavi sistemsko, od kod prihajajo njeni miselni vzorci in likovni vzori ter kdo so njeni ključni avtorji. Sledi razmislek o tem, kako so se v spomenike vpisovale težnje po krepitvi skupne jugoslovanske identitete, vzpostavljanju kolektivnega imaginarija in čim bolj enotni, prepoznavni vizualni podobi mlade države. Jugoslavija je imela na tem področju precejšnje težave, ki jim niso botrovale le notranje mednacionalne in politične napetosti ter nedomišljena državna kulturna politika, temveč tudi pomanjkanje združujočih skupnih zgodb in spominov. Ker so se deli nove države pred združitvijo pogosto znašli v nasprotnih političnih taborih, so lahko zgodbe iz preteklosti nanjo učinkovale celo skrajno razdiralno.
V članku avtorici obravnavata estetsko posebnost zdajšnjega Sarajeva in pokažeta, kako čas ustvarja družbeni odziv na vizualno kakovost prostora. Ob upoštevanju preobrazbe mestne krajine z vidika ...preoblikovanja identitete povojnega Sarajeva proučujeta senzorični stik ljudi z mestnim okoljem v povezavi s travmatičnimi dogodki in spreminjajočo se realnostjo, ki jo vsiljuje globalizacija. Njuna hipoteza je, da okoljsko estetiko povojnih mest določa travmatični spomin na fizično in socialno uničenje. Raziskava daje vpogled v različne teoretične razprave o spremembah vizualnega jezika in estetske kakovosti mestnega prostora v povojnem Sarajevu ter predstavi pojem urbanega spomina in njegovo vlogo pri oblikovanju estetske izkušnje v povojnih mestih. Končne ugotovitve kažejo, da lahko arhitekturni ostanki ali razvaline v mestnem tkivu namesto nestabilnih enot postanejo gonilo kontinuitete. Avtorici na koncu sprejmeta nedokončanost v prostoru kot pozitivno vrednoto in odstira nov pogled na igrivo eksperimentiranje, ki lahko izboljša estetsko izkušnjo toge in monotone mestne podobe.
Studium memoriae Hriberšek, Matej
Ars & humanitas,
12/2018, Letnik:
12, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
The first theoretical notes on memory can be found in the Hippocratic texts; the subject was treated also by Alexandrian physicians Herophilus and Erasistratus and later by Galen. The first ...scientific work on memory was Aristotle's treatise On Memory and Recollection; most of the earlier writers discussed memory only sporadically. In Antiquity there was a special topic, narrowly connected with memory and of great importance because of rhetoric: mnemonics. The most renowned Latin writers who wrote on memory were Cicero and Quintilian. Among many commentators of Aristotle's works only two wrote commentaries on his treatise On Memory and Recollection: Pseudo-Themistius (Sophonias) and Alexander of Aphrodisias. Very significant links between Antiquity and the Middle Ages were Aurelius Augustine of Hippo and especially Boethius. The translations of Aristotle's works into Latin, also of Parva naturalia, were made in 12th century AD. Two translators appeared here: James of Venice and William of Moerbeke. But the true impulse to Aristotle's doctrine of memory was given by two Arab scholars: by Avicenna with his treatise Liber de anima and Averroes with his commentary-compendium on Parva naturalia; Avicenna's work was translated into Latin in the 12th century AD by Avendauth in collaboration with Dominicus Gundissalinus, but Averroes's compendium on Parva naturalia in the 13th century AD by Michael Scot. Based on Avicenna's and Averroes's works some anonymous treatises on memory were also written, and memory was also the subject of treatises written by French Franciscan theologian Jean de la Rochelle and by Guillaume de'Auvergne. But a completely new chapter in dealing with memory begins with the work of Albert the Great and Thomas Aquinas.
Presented are the perceptions of different foreigners who came to Slovene lands in the past or in the present time, as shown in Slovene folk narratives. Despite often stereotyped picture of the ...Others, the research demonstrates an immense complexity of these narratives and the fact that they tell more about Us than about Them. The book ('The Mysteriou Stranger and the Demonic Enemy. “The Other” and Otherness in Slovene Folk Narratives') brings a theoretical overview of the current research on otherness in folklore studies and contextualizes the examples into a wider international folkloristic, anthropological and historical frames. Stories about the Turks, the Napoleon’s French and the Huns reflect an interweaving of historical facts, archetypical imageries of the dangerous Foreigner and ideological influences. These narratives are strongly embedded into the landscape and reinforce the sense of a common identity of its members. The imagery of historic aggressors is understandably quite different from the imagery of Jews and the Roma, with whom the people of the Slovene lands have had a completely different kind of contact.The same goes for contemporary foreigners from other countries. Nevertheless, they all display a high level of stereotypization, generalization and projection of fears upon “the Other”.
Šintoistično svetišče Yasukuni je ena od nevralgičnih točk v japonskih zunanjepolitičnih odnosih s sosednjimi državami, predvsem Kitajsko in Južno Korejo. V recentnem obdobju je bilo deležno izjemne ...medijske pozornosti širom sveta predvsem zavoljo dejstva, da ga je v času svojega vodenja vlade redno obiskoval Koizumi Jun’ichirō, čeprav je njegovi praksi počastitve spomina padlim za »japonsko stvar« oponiral širok spekter posameznikov na Japonskem, da kitajskih in južnokorejskih državnikov niti ne omenjam. Sodim, da je potrebno glorificiranje izbranih žrtev velikega Japonskega imperija, ki ga prakticira konservativni del japonskih političnih elit, umestiti v širši kontekst imperialne nostalgije, ki smo ji na Japonskem priča v začetku 21. stoletja.
PDF
