Razprava se ukvarja s problemom konca tragedije in povezuje Mrakovo himnično tragedijo z aristotelovsko predtragično dramo, ki vzpostavlja enotnost publike in teksta in izenačuje anagnorisis s ...teofanijo.
Tragedija Orest se v marsičem kaže kot »najbolj evripidovska izmed vseh Evripidovih iger«. Njena slogovna in tematska kompleksnost zato omogočata zelo raznovrstne interpretacije. Prispevek najprej ...predstavi koncepta pobožnosti in tragične napake v grški ljudski religiji in tragiški misli. Temu pa sledi raziskava, kako ta koncepta vplivata na interpretacijo Evripidove različice mita o Tantalidih, značajev in dejanj dramskih oseb ter končnega preobrata. Ta analiza kaže, da pesnik v svojem zadnjem nagovoru Atencev (drama je bila uprizorjena leta 408 pr. n. št.) prikazuje večno kaotično stanje vojne, ki ga ljudje niso sposobni preseči. Zato je treba kot resno in politično motivirano sporočilo drame razumeti tudi končni preobrat in Apolonov nastop, ki osmisli preteklost in človeško trpljenje, poveže sprte strani ter jim zapove, naj častijo mir.
Iz Evripidovega Resosa (1–223) Jelena Isak Kres
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2010, Letnik:
12, Številka:
2-3
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Prizorišče: Hektorjev šotor v trojanskem taboru. Prvi izhod vodi proti morju, kjer je grški tabor in tudi glavno trojansko oporišče, drugi pa proti notranjosti dežele, kjer je tračanski tabor, ...pašniki ob gori Idi in mesto Troja. Trojanci z zavezniki so dosegli pomembno zmago, tako v grškem kot v trojanskem taboru gorijo stražni ognji.
Nekromantija (530–658) Kreont Od mesta daleč stran črni se cerov gaj, nekje v bližini vodnate doline Dirke. Cipresa vrh svoj dviga nad visoki gozd, telo, zeleno zmeraj, v iglic plašč zavija; Star ...hrast tam steza grčave in trhle veje: požrešni čas razjedel mu je eno stran a druge padec bližnje deblo je prestreglo, na njem visi zdaj s korenino preperelo.
ZBOR Oj, blagor mu, kdor v božjo skrivnost posvečen pobožno srečen živi! Obredno je čist, srce v svetem zboru časti po gorah Bakha pa moli k veliki Kibeli v skladu z božjim redom. Gor, dol opleta s ...tirsom, z vencem iz bršljana je v službi Dioniza. Oj, Bakhantke, le naprej! Oj, Bakhantke, le naprej! Vodíte dol s frigijskih gora na širokoplesne grške ceste Dioníza – Bromija, boga in božje dete!
Prva različica prevoda v ritmizirani prozi je nastala leta 2006 za uprizoritev v SNG Drama Maribor (režiser Hansguenther Heyme), verzna različica, ki je še v obdelavi, bo izšla leta 2012 pri ...Mohorjevi založbi.
Tudi za postpostdramski čas je značilno spogledovanje s ključnimi formami svetovne dramatike, kot so antične in elizabetinske tragedije, ter z njihovimi temami, ki jih aplicira na popolnoma sodobne ...probleme. Izmed mnogih besedil je mogoče izbrati tri: Die Schutzbefohlenen Elfriede Jelinek, Antigona v Molenbeeku Stefana Hertmansa ter Romeo in Julija sta bila begunca Vinka Möderndorferja. Poleg razmerja do antike povezuje vse tri drame še tematska rdeča nit: migracije ter z njimi povezane nesrečne usode beguncev. Izkaže se, da je edina optimistična različica te teme nastala pri Ajshilu, vse tri sodobne drame pa bi bilo mogoče brez težav uvrstiti med tragedije. Takšna je drama Jelinekove, ki je nastala po resničnem dogodku iz leta 2012, ko je skupina migrantov protestno vdrla v Votivno cerkev na Dunaju in zahtevala zase in za sebi podobne človeka dostojno azilno obravnavo. Jelinek izkaže ves etični razkroj Evrope, ki se skriva za visokoletečimi ideali človekoljubja, dejansko pa ravna prav nasprotno. V tem primeru gre za razmerje med migranti, ki so pravi tujci, in pa Evropejci. Tujca, ki je že polnopraven državljan Evrope, predstavi Hertmans, le da svojo »Antigono« zaplete še s klasično zgodbo pokopa mrtvega brata, ki je v tem primeru terorist. Ta Antigona je še vedno tujka, a tudi že državljanka Evrope. Zadnji korak v tej smeri naredi Möderndorfer, ki pa kot migrante, torej kot tujce, obravnava ekonomsko ogrožene Evropejce. Nobena od treh dram nima izhoda in slehernikova usoda se konča tragično.
Budući da Platon u Državi smatra da su pjesnici tragičari imitatori i da su zato trostruko udaljeni od istine, zanimat će nas na koji način Aristotelov koncept onog tragičnog kao svrhu zapravo ima ...otkriti istinu o čovjeku. Aristotel u Poetici definira tragediju kao »oponašanje ozbiljne i cjelovite radnje primjerene veličine ukrašenim govorom i to svakom od vrsta ukrašavanja napose u odgovarajućim dijelovima tragedije. Oponašanje se vrši ljudskim djelanjem, a ne naracijom i ono sažaljenjem i strahom postiže očišćenje takvih osjećaja« (VI, 24). Dok Platon želi isključiti tragediju iz svoje idealne države zbog njezine pogubnosti po hrabrost, Aristotel u svojem shvaćanju tragičnoga ukazuje na sasvim suprotno djelovanje, a to je da tragedija, pobuđujući doživljaje ganutosti i užasa, oslobađa od potisnutih emocija, daje ugodno olakšanje i vodi prema hrabrosti. U tom kontekstu razradit će se Aristotelovo određenje tragičnoga kao put prema hrabrosti i pročišćenju emocija.
Avtorica v članku analizira primer besedila in njegove uprizoritve, ki ju je navdihnila nenadna smrt v ožji ustvarjalni ekipi njunega avtorja. Kanadsko-libanonski dramatik, režiser in igralec Wajdi ...Mouawad je v solo predstavi Inflammation du verbe vivre (Vnetje glagola živeti), uprizorjeni v pariškem gledališču Théâtre National de la Colline leta 2015, prepletel antično grško literarno in mitološko izročilo z osebno izpovedjo o izgubi prijatelja in sodelavca Roberta Davreuja, vse to pa nadgradil še z družbenokritičnim prikazom razmer v sodobni Grčiji. Predstava je nastala kot predzadnji del cikla uprizoritev sedmih ohranjenih Sofoklejevih tragedij s skupnim naslovom Le dernièr jour de sa vie (Zadnji dan njegovega življenja), ki jih je Mouawad nameraval režirati v Davreujevih novih prevodih. Proces žalovanja ob smrti, ki je zaustavila projekt, je povezal z dokumentiranjem procesa nastajanja besedila, ki ga je v obliki svojevrstne gledališko-cinematične žalostinke tudi režiral in v njej nastopil. Lik Filokteta je spojil z likom Odiseja, toda ne tistega, ki si v Sofoklejevi tragediji prizadeva, da bi mu s spletko izmaknil lok, temveč tistega, ki pri Homerju po zavzetju Troje deset let išče pot domov na Itako in ki v podzemlju obišče senco Tejrezija.
Hecuba (Hekabe), once considered one of Euripides’ most successful tragedies - iure principem locum tenet, ‘it deservedly holds the pride of place’, according to its Renaissance editor - was ...relegated to the margins of literary attention by the scathing judgments of Romantic critics, who found fault with - among other things - its bipartite structure. It did not make its comeback until the 20th century, when it was identified as an ‘absolute tragedy’, possibly the darkest of the preserved Euripidean plays. Contemporary scholarship notes that the action of Hecuba is subtly welded together by the heroine’s search for justice, while the world around her neglects the basic postulates of Greek ethics, ordered by the reciprocity principle - concepts such as ξενία, ‘hospitality shown to a guest’, αἰδώς, a difficult term to translate, denoting ‘shame’, ‘reverence’, or ‘awe’, χάρις, ‘gratitude’ or ‘favour’, and ἱκετεία, ‘supplication’. Realising that nobody will help her obtain justice, Hecuba decides to find it on her own, taking brutal revenge on the ‘head-for-an-eye’ principle. While still acceptable by Athenian standards, this revenge finally makes the former Trojan queen more callous even than her tormentors having lost all she had, she loses herself as well.
PDF
