Uvod: Človeško dostojanstvo je neodtujljiva pravica vsakega posameznika, njegovo ohranjanje pa temeljna naloga zdravstvenih delavcev. Namen raziskave je bil ugotoviti, v kolikšni meri se med ...hospitalizacijo pacientom zagotavlja dostojanstvo ter kako to dojemajo zaposleni v zdravstvu. Metode: Raziskava temelji na eksplorativni kvantitativni raziskovalni metodi. Podatki so bili pridobljeni s strukturiranim vprašalnikom. V raziskavi je sodelovalo 267 priložnostno izbranih zdravstvenih delavcev iz petih slovenskih splošnih bolnišnic. Pridobljeni podatki so bili obdelani z bivariatno in multivariatno analizo. Rezultati: Splošno mnenje anketirancev o sodelavcih in njihovem zagotavljanju zasebnosti je dobro (x = 3,79, s = 0,70). Dojemanje dostojanstva se lahko pojasni v 52,18 % z osebno odgovornostjo zaposlenih (23,82 %), informiranostjo pacientov (16,62 %) in pacientovim sodelovanjem pri odločitvah (11,74 %). Poklicne skupine imajo različno stališče do informiranosti pacientov (F = 5,44, p = 0,001). Med vključenimi bolnišnicami so razlike v izvajanju aktivnosti: zapiranje vrat bolniške sobe (F = 9,07, p < 0,001), uporaba paravana ali zavese (F = 25,65, p < 0,001), nameščanje opozorila na vrata bolniške sobe (F = 28,16, p < 0,001) ter obveščanje pacientov o tem, kaj se bo dogajalo med intervencijami (F = 5,91, p = 0,001), aktivnosti pogosteje izvajajo zaposleni v zdravstveni negi s srednješolsko izobrazbo. Diskusija in zaključek: Med hospitalizacijo se dostojanstvo pacientom ne zagotavlja popolnoma, zato bodo rezultati lahko uporabni za načrtovanje izboljšanja strokovnega znanja, razumevanja področja dostojanstva ter infrastrukturnih in materialnih pogojev.
Materialne omejitve ter inercija »komunitaristične« miselnosti, ki izhaja iz tradicionalizma in socializma, so tudi v stanovanjskem načrtovanju in urbanizmu izrinjale pozornost do vprašanj o ...individualni svobodi in zasebnosti človekovega bivanja. To praznino poskuša avtor zapolnjevati z opravljeno raziskavo na Koprskem, tako da izkustveno gradivo sistematizira v šest tipov zasebnosti: vizualno, akustično, informacijsko-komunikacijsko, glede na obiske, emisije in varnost. Zasebnost obravnava kot obvladovanje, ne pa kot apriorno izključevanje vplivov ali samega sebe iz okolja. Težavnost uveljavljanja zasebnosti se povečuje z zgoščanjem naseljevanja in še posebno v vse bolj privlačnem obalnem pasu, kar terja bolj domiselno odzivnost tudi v arhitekturi in urbanizmu.
Rad tematizira razliku i diskurzivni prijepor između liberalnog i komunitarističkog shvaćanja identiteta,
polazeći od teze da je taj prijepor u središtu pozornosti današnjih teorijsko-istraživačkih ...rasprava. Stoga se ponajprije ukazuje na načelne razlike između tih dvaju stajališta, pri čemu se više inzistira na recentnim komunitarističkim kritikama, korekcijama ili nadopunama liberalizma, iz kojih proizlazi da je liberalna koncepcija
individualnog jastva prekratka za razumijevanje društvene artikulacije identiteta. Potom se, polazeći od navedenog prijepora, daje jedan mogući model za analizu identiteta hrvatskog društva. Imajući na umu tranzicijski i novonastali nacionalno-državni okvir, rad zastupa stajalište da u tekućim raspravama o identitetu
prevladavaju komunitaristički iskazi. Tipološki gledano, ti su iskazi trovrsni: kulturalno-esencijalistički, političko-diferencijalistički i ekspresivno-dizajnerski. Pojedinačno ih se analizira i na kraju se izvodi zaključak o projektivno-komunitarističkoj perspektivi tematizacije identiteta.
PDF
