Zbirateljske kulture Maja Veselič
Ars & humanitas,
12/2020, Letnik:
14, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Tako zbirke kot predmeti, ki jih sestavljajo, so živi organizmi. Njihove usode so podvržene procesom spreminjanja in so zato vedno zgolj začasne. Skozi čas in prostor se spreminjajo sama materialnost ...predmetov, pa tudi njihova raba in pomen – naj bo osebni, družbeni, kulturni itd. Zbirke se oblikujejo z nakupi in izmenjavami predmetov, z odpisi in izgubami, lahko jih razkosajo ali povsem razpustijo. Predmeti in zbirke prehajajo med posamezniki ter med posamezniki in institucijami s prodajo, z darovanjem in dedovanjem. Pripisana vrednost predmetov in zbirk lahko močno niha, saj je kompleksen preplet vrste družbenih (npr. razred, spol), idejnih (npr. o estetski prefinjenosti, moralnosti) in ekonomskih dejavnikov (globalni trg in drugi trgi). V splošnem pa lahko rečemo, da je institucionalizacija zbirke, tj. njena vključitev in razstava v priznanem muzeju, galeriji, tudi arhivu ali knjižnici, tista, ki zbirki in zbiratelju podeli priznanje poznavalstva in družbeni prestiž (cf. Belk 2006, 537).
Pregovori veljajo za kulturno dediščino, za modrost prednikov, estetsko lepši govor in del jezika, ki vključuje izkušnje in podobe naroda. Kot taki so bili tudi v slovenskem prostoru pogosto ...zapisovaní v razne zvezke, zbirke ali predstavljeni v drugih oblikah od konca 18. stoletja dalje, ko je t. i. »ljudsko« pridobilo na vrednosti in v skladu z romantiko postalo želeno gradivo jezikoslovcev in folkloristov. Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU ima v svojem arhivu zbirko slovenskih pregovorov, ki temelji na zbiranju in delu več folkloristov in navdušencev. Članek je pregledni prikaz nastanka in razvoja te zbirke, temelječ na virih, ki so navedeni v zbirki.
Evropski nacionalni muzeji, ustanovljeni po letu 1750, so imeli poleg kulturne tudi narodotvorno in celo državotvorno vlogo. Po ustanovitvi je opremljanje muzejev z zbirkami povsod postalo znak ...prestiža. Z zbirkami so jih opremili bolj, pa tudi manj premožni, ki so razumeli, da mora tak muzej v svojih zbirkah imeti najdragocenejše umetnine in artefakte. Vloga muzejev in njihovih zbirk ni bila samo v prikazovanju najboljšega s področja umetnosti, znanja in narave, ampak je bila tesno povezana z idejo naroda in narodovo zgodovino. Večina avstrijskih muzejev (z izjemo cesarskih zbirk) je bila ustanovljena kot regionalnih, vendar se v nekaterih ustanovitvenih aktih pojavlja tudi termin nacionalni oziroma narodni. Tak primer je Deželni muzej za Kranjsko, sedanji Narodni muzej Slovenije, ki bo leta 2021 praznoval 200-letnico. To se kaže tudi v pismu Jožefa Kamila Schmidburga, guvernerja in predsednika deželnih stanov, v katerem navaja načrt zbiranja gradiva za muzej: »Naš domovinski muzej naj bi zajel prvenstveno vse s področja nacionalnega slovstva (National-Literatur) in narodne ustvarjalnosti (National-Produktion). Prav tako naj združi vse, kar je v domovini ustvarila narava ali človeška pridnost. Shrani naj vse spomine na usodo dežele in na zasluge njenih prebivalcev.« Zbiralna politika muzeja je takrat odražala status muzeja. Precej se je spremenila po razpadu Avstro-Ogrske, ko muzej ni bil več edini muzej na ozemlju sedanje Slovenije, še bolj pa v sodobnosti, ko so slovenski nacionalni muzeji izgubili narodotvorno in državotvorno vlogo.
Svetovna popotnica in pisateljica Alma Maksimiliana Karlin (1889–1950) je bila vneta zbiralka razglednic. Prispevek analizira 12 razglednic, ki jih je prinesla s Tajvana, ki ga je obiskala med ...decembrom 1923 in januarjem 1924. Čeprav predstavljajo le drobec njene bogate zbirke razglednic s celega sveta, izstopajo po enovitosti svoje tematike. Prav vse namreč prikazujejo pripadnike tajvanskih staroselskih ljudstev.
Pričujoči prispevek skuša iz kontekstov nastanka in rabe omenjenih razglednic ugotoviti, kako so se oblikovale podobe tajvanskih staroselcev v očeh njihove zbirateljice. S podrobnejšo analizo motivov in napisov na razglednicah podobe najprej identificira kot del etnografskega fotografskega gradiva, ki so ga zbrali japonski raziskovalci na Tajvanu, nato pa razglednice umesti v družbeno-politične okoliščine japonske kolonizacije, zlasti v pogosto soodvisna, občasno pa tudi konfliktna razmerja med antropološko oz. etnološko vedo ter kolonialnim upravnim aparatom. Članek nato obravnava poglede Alme Karlin na tajvanske staroselce tako, da razglednice postavi ob bok njenemu potopisnemu pisanju, iz katerega je mogoče razbrati pomemben vpliv japonske kolonialne imaginacije. Kljub lastnim pripombam o velikih družbenih in kulturnih spremembah v tajvanskih staroselskih družbah, ji kot osrednja prizma, skozi katero jih opazuje in opisuje, služijo eksotične in domnevno brezčasne prakse, kot sta lov na glave in tetoviranje. Zanimanja in okusi Alme Karlin, kot jih lahko razberemo z njenih tajvanskih razglednic, v ničemer ne odstopajo od njenih sodobnikov in so tesno povezane s širšimi političnimi in družbenimi razmerami ter estetskimi slogi časa, v katerem je potovala.
V poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju je zbiranje tujih rastlin postalo moda, ki je zajela evropske dvore ter posledično številne plemiče, intelektualce, vrtnarje in druge. Nove rastline so tako ...gojili v oblikovanih vrtovih, zbirali v herbarijih in navajali v katalogih ali jih dajali upodabljati. V tem času ni bilo pomembno le samo zbiranje rastlin, ampak tudi to, da so lastniki oz. zbiratelji pridobili botanično znanje, ki jim je omogočalo, da so te rastline pravilno uporabljali in predstavljali. Na Kranjskem bi tovrstno botanično zanimanje prepoznali pri baronu Jožefu Erbergu, baronih Zois, jezuitu Gabrielu Gruberju in mnogih drugih. Aktivnosti barona Erberga, kot jih lahko razberemo iz arhivskih virov (predvsem njegove ohranjene korespondence), so tako vključevale zbiranje rastlin, njihovo izmenjavo in nakup ter zanimanje za druge botanične novosti. Med kranjskimi ljubitelji rastlin so bile posebno priljubljene pelargonije, hortenzije in agave, ki so imele pomembno mesto v oblikovanih vrtovih, pogosto znotraj predela vrta, ki je bil namenjen neavtohtonim rastlinam. Zbiranje tujih rastlin pa seveda ni le domena obravnavanega časa in prostora, saj so ga poznali že v času starih civilizacij, kot sta bili npr. asirska in kitajska, ter v 16. in 17. stoletju, in sicer v okviru priljubljenih kabinetov kuriozitet. Ob primerjanju slednjih in botaničnih zbirk zgodnjega 19. stoletja lahko prepoznamo nekatere podobnosti (zbiranje redkih, predvsem eksotičnih rastlin ter zbiranje rastlin z namenom prikazati imperialno moč), vendar so družbene spremembe 18. in 19. stoletja vplivale na botanično zbiranje ter prinesle novosti in razlike. Razvoj botanike kot znanosti, uveljavljanje botaničnega ljubiteljstva, modne rastline, zanimanje za gospodarsko donosnost posesti, spremenjeno dojemanje narave in okolja ter drugih družbenih vrednot, kot sta bili družina in država – vse to je torej okoli leta 1800 vplivalo na priljubljenost zbiranja rastlin v evropskem prostoru oz. na Kranjskem. Tako lahko zbiranje rastlin v tem času posledično vidimo tudi kot zaton in preobrazbo nekdanjih naravoslovnih kabinetov kuriozitet.
In the eyes of many, one of the most challenging problems of the information society is that we are faced with an ever expanding mass of information. Selection of the relevant bits of information ...seems to become more important than the retrieval of data as such: the information is all out there, but what it means and how we should act on it may be one of the big questions of the 21st century. If an information society is a society with an exponential proliferation of data, a knowledge society must be the one that has learned how to cope with this. Profiling technologies seem to be one of the most promising technological means to create order in the chaos of proliferating data. In this volume a multi-focal view will be developed to focus upon what profiling is, where it is applied and what may be the impact on democracy and rule of law. The book is the result of research conducted within the framework of the FIDIS (Future of Identity of Information Society) NoE (Network of Excellence).
Predstavljena je zasnova in izgradnja relacijske podatkovne baze za funkcionalna živila. To so živila, ki so del vsakodnevne prehrane in pozitivno vplivajo na zdravje ter zmanjšujejo tveganje za ...nastanek nekaterih bolezni. Relacijska podatkovna baza, zasnovana po Fienkelsteinovi metodi, vsebuje entitete, atribute in primarne ključe. Glavne entitete so: biološko aktivne snovi, klasifikacija, lastnosti, živila, fiziološki učinki, bolezni, postopki, zakonodaja, bibliografija in funkcionalna klasifikacija. Normalizirana baza, zgrajena v programu MS Access 2000, temelji na podatkovnem slovarju entitet, atributih, relacijah in entitetnem diagramu. Vsebuje podatke za 35 biološko aktivnih snovi, pridobljene iz 140 primarnih virov (članki, knjige ipd.). Klasifikacijsko drevo temelji na podlagi deskriptorjev iz tezavra FSTA, pridobljenih s pomočjo bibliometrične analize. Predstavljena je s šestimi med seboj povezanimi obrazci: Klasifikacija, Biološko aktivne snovi, Živilo, Bolezni, Zakonodaja, Bibliografija in Iskanje ter podaja odgovore na vprašanja: (1) kaj so funkcionalna živila, (2) katere aktivne snovi vsebujejo, (3) kako delimo biološko aktivne snovi (klasifikacija), (4) katere biološko aktivne snovi znižujejo tveganje za nastanek določenih bolezni, (5) kakšne so fizikalno kemijske lastnosti aktivnih snovi in (6) kakšna je zakonodaja na tem področju. Uporabniška aplikacija je dostopna kot CD-ROM in je namenjena širšemu krogu uporabnikov.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili prostori Kettejevega doma v premski šolski stavbi v izredno slabem stanju. Zaradi vse manjšega števila učencev se je šoli obetalo zaprtje, zato občina ...v obnovitev šole in prostorov ni vlagala nič. Ni čudno, da se je stanje z vsakim dnem le še slabšalo. Stari šolski prostori so postali drvarnica in kokošnjak …Pobuda učiteljev osnovne šole, ki je nosila pesnikovo ime, da se uredi v starih prostorih šole pesnikove spominske prostore, je bila lepo sprejeta. Samoiniciativno so oblikovali poseben odbor, ki ga je občinski svet potrdil, še razširil in je kasneje vodil skrb za obnovitev spominskih prostorov vse do zaključka del. Odbor sta vodila ravnatelj Franc Munih kot tajnik in Vojko Čeligoj kot predsednik.Skrb za ureditev Kettejevih spominskih prostorov, opreme ter postavitev pesnikovega doprsnega kipa pred šolo je bila gotovo osnovna naloga tega odbora, ki jo je v naslednjih letih odlično opravil.Prva sredstva za naštete naloge je odbor pridobil s tiskom in unovčitvijo »Kettejevega dinarja« med učenci. Tako so bila zbrana prva denarna sredstva. Učenci v razredih so prav tekmovali kdo bo bolj priden pri unovčevanju Kettejevih dinarjev. Pri tovrstnem zbiranju sredstev so se odzvali tudi učenci osnovnih šol, ki nosijo pesnikovo ime v Novem mestu, Trstu in Ljubljani. »Kettejev dinar« je oblikoval domači slikar Jože Šajn, ob Jakčevem liku pesnika je prepoznavna silhueta vasi Prem s cerkvijo sv. Helene in premskim gradom. Leto pred tem je jugoslovanski dinar doživel inflacijo. Novi dinar je pomenil 100 starih dinarjev. Potrudili so se tudi šolarji na podružničnih šolah in zbrali na šoli Prem 19.200 din, v Vrbovem 9.700 din, na D. Zemonu 7.300 din in Ostrožnem Brdu 4.800 din. Osrednja šola v Bistrici je zbrala 307.000 din. Dragocen je bil prispevek sosednjih osnovnih in ostalih šol na Primorskem celo v višini več kot milijon N din. Zamisel o Kettejevih spominskih prostorih je podprla tudi matična knjižnica, Zveza kulturnih organizacij I.B. in sklad SRS za kulturo 2,850.000 din. Skupaj skoraj 4 milijone N din. Kasneje je dodala svoj prispevek še občina, tudi osnovne šole s postojnskega, Sežane … Dela so se lahko pričela. (vč/451)
Učiteljišče v Novem mestu: IV. a razred leta 1952. Med njimi je v tretji vrsti v sredini novomeščanka Ivanka Mestnik, kasneje učiteljica slovenščine in pisateljica. Gradivo je prispevala Ivanka ...Mestnik.
PDF
