Ce velja teza, da so »v knjizevnostih Srednje in Vzhodne Evrope byronovske oblike epike pomagale realisticnemu romanu« (Neupokojeva 1973: 42), je bil byronizem in njegove ustvarjalne metode v ceskem okolju znan po posredovanju zgledov iz evropskega konteksta, vkljucno z Mácho. Byronova dela so bila dostopna vecinoma v poljskih in nemskih prevodih, neredko tudi v originalih. Pogostnost Byronovih prevodov je narasla ravno v 50. letih 19. stoletja; prvi celotni prevod Neveste iz Abide je izsel leta 1854 po zaslugi J. V. Frica. Starejsa pozitivisticna dela (J. Durdík, J. Vlcek, M. Zdziechowski itd.) so opredeljevala Byronov vpliv na cesko poezijo (zlasti na Pflegra) kot nefunkcijsko presaditev zanrskega modela lirsko-epske povesti. V resnici je slo bolj za zavedno izrazeno idejno sorodnost, za spontani izraz umetniskega obcudovanja osnovnih potez byronovske poetike, ki zajema tako naravno liriko melanholicne zalosti kot revolucijski titanizem vnetega upora proti vsem vrstam nasilja in zatiranja. »Danes je poseben dan. Do konca sem namrec prebral Byrona«, je ze leta 1853 v svoj dnevnik zapisal devetnajstletni Pfleger. »Kako me je prevzel ta mocan duh ... njegove pesmi se tako gorece zavzemajo za svobodo ... njegova Lirika me je cezmerno prevzela« (Velemínský 1901-1902: 256). Pflegrovo vrednotenje Byrona je nehote opozorilo na izbirni vidik recepcije, tj. na specificno narodno in individualno obliko t. i. byronizma. Medtem ko je bil v anglosaski sferi pesnik razumljen kot avtor na meji med klasicizmom in romantiko in sta bili v njegovem ustvarjanju poudarjeni subjektivna in aristokratska plast, je bil Byron v srednjeevropskih knjizevnostih pod pritiskom domacih razmer pojmovan kot slogovno »cist« romantik, njegovo ustvarjanje je postajalo sinonim pravicnega boja za clovesko in narodno svobodo, tj. boj za ideale, ki so bili lastni ravno majevcem. Dejstvo nespornega vpliva Byronovih del na mlado literarno inteligenco 50. let ne smemo interpretirati enostransko ali nekriticno precenjevati. »Nekdaj se je v nasih krogih govorilo o Byronu kot o nekem dvomljivem talentu, za katerega je bilo znacilno, da je bil razrvan«, je zapisal V. Hálek v N arodnem casopisu 1874. »Tega Byrona je pri nas presegel vsakdo, ki ni bil razrvan« (Hálek 1954: 152). Postopno sprijaznjenje z byronizmom na Ceskem je obenem pomenilo tudi njegovo preseganje: byronski junaki so bili reseni oznak vsesplosnosti in umesceni v konkretno okolje ceske realnosti. Narodni prerod, nanasajoc se na cesko ali slovensko oz. srednjeevropsko situacijo, lahko upraviceno razumemo kot osrednje obdobje katere koli novejse zgodovine, na zacetku katerega nekaj intelektualcev razglasa svoje »domoljubne« teznje in na koncu katerega stoji skupnost v obliki moderne (drzavljanske) druzbe, tj. konstituiran narod z vsemi bistvenimi atributi, vkljucno z lastno kulturo in tudi knjizevnostjo. Pot od zacetne tocke »prebujenja« do stanja nedvomnega obstoja naroda ze stoletja vznemirja raziskovalce najrazlicnejsih strok, ki razpravljajo o tem, ali je bil ta proces rezultat genialnih dejavnosti pescice posameznikov, nekaksen »cudezni« otrok, cigar zorenja ni bilo mogoce vnaprej napovedati, ali pa gre za mehanicni odtis spremembe druzbeno-ekonomskega gibanja, ki je z modifikacijami in zanrskim premikom zajel vse plasti narodne skupnosti. Narodni prerod - poenostavljeno povedano - je zapleten proces konstituiranja moderne, socialno-ekonomske druzbe, katere osno- va postaja tretji in nato cetrti stan, ki se skupno opredeljujeta kot narod, razumljen v smislu skupnosti enakopravnih drzavljanov. Transformacija poznofevdalne druzbe v mescansko ali ce hocemo kapitalisticno je v evropskem kontekstu, kot vemo, potekala na dva nacina: 1. francoski model drzavnega naroda, ki se je vecinoma uveljavljal v zahodni Evropi, je pomenil kontinuiran prehod iz ene etape v drugo z reformami ali revolucijo: oblikovanje naroda ni njegov »prerod« ali njegovo »prebujenje «, temvec prej rezultat naravnega zgodovinskega procesa, ki ga opredeljuje zlasti nepretrgana tradicija kulture v lastnem »literarnem« jeziku kot rezultat uspesne socialne mobilnosti; 2. tip »majhnega naroda«, kamor spadata t. i. ceski in slovenski primer, kjer se proces oblikovanja zacenja v primerjavi s prvim tipom z doloceno »zamudo«, s faznim zamikom, in to se v kontekstu poznofevdalne druzbene strukture. Narod je k svoji drzavnosti zaradi odsotnosti lastnih elit le usmerjen, sociologi govorijo bolj o narodnem gibanju, ki svoje jezikovne, socialno-kulturne in pozneje politicne zahteve postavlja s polozaja etnicne skupine. Ceski zgodovinar M. Hroch razlikuje tri osnovne faze narodnega gibanja: 1. faza znanstvenega zanimanja (A); 2. faza narodne agitacije (B) in 3. faza mnozicnosti (C), ko se z narodno idejo poistoveti siroka plast druzbe (Hroch 1999b: 46-47). Toda niti zakljucek tega procesa z zadnjo fazo ne pomeni celovitega obstoja naroda, tj. dosego lastne drzavnosti v polozaju vodilne etnije. Koncana je zgolj transformacija etnicne skupine v moderni narod v obliki drzavljanske (kapitalisticne) druzbe, ki se je dokoncno razsla s fevdalno socialno- ekonomsko strukturo.