Članek se osredotoča na figuro bralca v literaturi med letoma 1800 in 1900. V nasprotju s tradicionalnimi študijami njegov namen ni pokazati na razmerja znotraj literature in s tem na težnjo moderne literature, da odseva samo sebe oziroma zgodovino pripovedi. Namesto tega podčrta pomen vloge literature kot medija moderne individualnosti. S prikazom podob bralcev prozna fikcija reflektira individualnost kot produkt literarnih vzorcev in kontekstov, prenesenih v »resnično življenje«. To gre pripisati dejstvu, da literatura zdaj govori o osnovnih temah sodobne eksistence (kot je denimo dihotomija med individualnostjo in družbo) onkraj moralnih ali racionalnih predpisov. Kako in kolikor posameznikom sploh uspe, da se izpolnijo, kako in ali se jim sploh uspe prilagoditi potrebam družbe – to v literarnem kontekstu ni vnaprej določeno. Literatura ničesar ne določa, tako da se bralci svobodno odločajo, ali in kako branje vpliva nanje. V tem smislu literatura ne ponuja definitivnih odgovorov, marveč odslikuje kompleksne in dvoumne okoliščine sodobnega samouresničevanja. Na to kažejo primeri junakov bralcev v romanih Wielanda, Goetheja, K. Ph. Moritza in drugih. Do leta 1900 literatura izgubi svoj pomen za moderno individualnost. Znanost in tehnologija zdaj sooblikujeta realnost, v kateri literatura ni več razumljena kot medij, ki bi lahko opisal težavno in včasih neuspešno integracijo posameznika in družbe. V skladu s tem so bralci pogosto upodobljeni kot izobčenci. Naklonjenost knjigam postane stigma odtujenosti in neprilagojenosti sodobnemu času.