Temeljna značilnost slovenskega kmetijstva je, da se je dolgo časa razvija-lo v povsem drugačni smeri kot kmetijstvo v EU, kar še posebej velja zaagrarno strukturo. Medtem ko se je v državah z razvitim kmetijstvomrazmeroma hitro povečevala velikost obratov in vzporedno z izboljševanjemkmetijske tehnologije specializacija pridelave, pa se je vse do začetkadevetdesetih let 20. stoletja (predvsem v zasebnem sektorju slovenskegakmetijstva) odvijal ravno obraten proces. Evidentno je bilo nenehnoslabšanje zemljiške in posestne strukture, nizka delovna intenzivnost in vnekaterih območjih tudi opuščanje pridelave. Trdimo lahko, da se je vslovenskem kmetijstvu nenehno poglabljala protislovnost med družbeno-ekonomsko strukturo kmečkega prebivalstva in agrarno strukturo.Posledice se kažejo v tem, da imamo z vidika deleža kmečkega prebivalstvav Sloveniji že socialno in demografsko strukturo razvite družbe, medtem koagrarna struktura še vedno izkazuje značilnosti klasične agrarne družbe.