Gibalno ovirani študenti imajo pravico, da se samostojno gibajo po celotnem območju kampusa. Avtorice v članku predstavljajo model vrednotenja poti, ki temelji na kriterijih dostopnosti in omogoča, da se v univerzitetnem kampusu določijo najustreznejše poti za invalidne osebe. Najprej so glavne dejavnike dostopne mobilnosti določili in ovrednotili gibalno ovirani študenti, nato pa so avtorice z metodo analitičnega hierarhičnega procesa določile uteži kriterijem in alternativam poti. Študenti so ovrednotili mrežo poti v kampusu univerze İnönü, ki so ga avtorice izbrale za raziskavo, pri čemer so ocenili tudi dostopnost treh glavnih poti v kampusu. Izsledki so pokazali, da sta med desetimi ključnimi kriteriji najpomembnejša naklon klančin in vrsta tlaka. Avtorice so s terensko analizo po trdile pravilnost rezultatov, pridobljenih z metodo analitičnega hierarhičnega procesa. Na podlagi izsledkov so oblikovale model določanja optimalne poti s čim manj ovirami za čim lažje vsakodnevno gibanje invalidnih oseb.