Že sama katalogizacija dela Anatomía de un instante (Anatomija trenutka)ni enostavna, saj ga sam Javier Cercas v uvodu predstavi kot roman, bralec pa ga dojema bolj kot esej ali kroniko. Na začetku avtor eklektično in zgodovinopisno analizira razmeroma nove zgodovinske dogodke, posebej se ustavi pri protagonistih španskega državnega udara 23. februarja 1981. Avtorjevo objektivno podajanje pa se počasi spremeni v pravi pripovedovalni glas, bolj tipičen za obliko romana. To dosega z različnimi strategijami fikcionalizacije, in sicer s t. i. »znotrajzgodovinsko referencialnostjo« (referencialidad interhistórica) in približevanjem realnosti fikciji oziroma fikcijskim tipom. Značilna je tudi retorična strategija uporabe prostega indirektnega govora. Le v končnem delu postane Cercasova uvodna namera, naj bralec knjigo bere kot roman, razumljivejša in prepričljivejša. Tako postane sam bralec udeleženec plodne in trajne refleksije o omejitvah in hibridnosti žanrov ter o globoki prepletenosti realnosti, časa in književnosti.