V prispevku je na primeru vrtičkarstva v Ljubljani predstavljen vidik načrtovanja te samooskrbne dejavnosti pridelovanja vrtnin, ki večinoma stihijsko obstaja v vseh urbanih okoljih našega kulturnega okolja. Z vrtičkarstvom se ukvarja nekaj odstotkov prebivalcev slovenskega glavnega mesta, ki jim ta dejavnost bolj kot ekonomsko nujo pomeni rekreacijo in sprostitev, zadovoljenje potrebe po neposrednem stiku z naravo in možnost pridelave zdrave hrane. Značilno je, da se z njo večinoma ukvarjajo starejši ljudje, med katerimi jih je več visokošolsko izobraženih, kot bi bilo pričakovati. Večina jih je z razmerami za vrtičkarstvo zadovoljna. Mestna oblast je začela načrtno odstranjevati vrtičke na zanje neprimernih lokacijah, kot nadomestilo pa je pripravila predlog vrtičkarskih območij, ki naj bi bila urejena tako, da ne bi kazila okolja, in obenem primerno infrastrukturno opremljena. Primernost načrtovanih lokacij v osnutku izvedbenega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana smo ovrednotili glede na izpolnjevanje pomembnih izločitvenih meril in meril privlačnosti, ki smo jih določili na podlagi anketnih rezultatov, vključenih v podporo odločanju s pomočjo orodij GIS. Pri izvedbi bo treba zagotoviti dogovorno odločanje z vključevanjem zainteresirane javnosti ter vzpostavljanje dialoga med občino in vrtičkarji.