Avtor v članku analizira poročanje o »begunski krizi« v treh osrednjih slovenskih dnevnih časopisih, Delu, Dnevniku in Večeru, v obdobju, ki so ga novinarji poimenovali »prvi in drugi begunski val«. Pri analizi se osredotoča na uokvirjanje problematike in na prevladujoče novinarske konvencije, s katerimi se uprizarja objektivnost, pri čemer skuša prikazati temeljno protislovje pri poročanju o »begunski krizi«. Na eksplicitni ravni je namreč v dnevnih časopisih problem z distanciranim poročanjem prevladujoče uokvirjen s humanitarno krizo, v redkih primerih tudi z varnostno grožnjo, na konotativni ravni pa se z značilnostma poročanja, kot sta faktizem in epizodičnost, utrjuje prevladujoči strah pred množičnostjo beguncev. Poleg tega v poročanju prihaja tudi do odmika od konvencij objektivnosti in bolj angažiranega poročanja, kjer dnevne novice z zatekanjem k arhetipskim podobam herojev delujejo podobno kot mit.