Kako naj v načrtovanje ter izgradnjo javnih parkov in vrtov vključimo tudi družbeno dimenzijo? Oziroma natančneje, kako naj uporabnikom in urbanitom določimo vlogo v projektih javnih parkov? Naša hipoteza je, da imajo družbene vede v povezavi s krajani dve vlogi – spoznavno vlogo, ki v civilni družbi opisuje rabo in družbeno dinamiko na delovnem mestu, ter vlogo posrednika (mediatorja) med prebivalci in projektanti, predstavniki gradbene industrije ter vzdrževalci parkov. Obe vlogi sta med seboj tesno povezani, in sicer zaradi velike pozornosti, posvečene lokacijam. To pa zahteva empirično obravnavo. Ta je v tem članku etnografska. Metodologijo, ki jo v Parizu uporabljajo že več let, preverjamo z različnimi ameriškimi tehnikami. V članku bomo obravnavali dva primera, in sicer parka Parc Floral de Paris in Les Jardins d’Eole. Sociologijo so vsakič uporabili drugače. Modeli, ki so jih družboslovci uporabili pri obravnavanju parkov, kažejo, da bi morali razmisliti o novi »razdelitvi nalog« med različnimi udeleženci projekta, tudi med prebivalci, ki so hkrati uporabniki in državljani.