Učenje je že samo po sebi ustvarjanje, še zlasti, ko poteka v spodbujajočem družbenem okolju z dobro premišljeno izobraževalno politiko. Vendar pa nove izobraževalne politike, ki jih za države v razvoju uvajajo Svetovna banka in Združeni narodi, preprečujejo številne kreativne oblike in strukture javnega množičnega izobraževanje, še posebej kritično mišljenje ter ustvarjanje novega znanja prek heterogenega socialnega in kulturnega okolja. Po jomtienski deklaraciji (leta 1990) in dakarskem okviru (leta 2000) izobraževanje v Indiji ne predstavlja več sredstvo razvoja, ampak je naložba v razvoj človeških virov in hegemonijo globalnega trga. V članku so izpostavljeni kritični vidiki post-jomtienske faze v Indiji in nekateri pomembni primeri ljudskega izobraževanja in kritične pedagogike, ki so jih razvile različne izobraževalne iniciative, institucije, nevladne organizacije in gibanja. Besedilo na podlagi kritike nove indijske politike glede opismenjevanja, glede deleža vpisanih v izobraževanje in glede zagotavljanja in razvijanja kvalitetnega izobraževanja odraslih, natančneje obravnava predvsem izobraževanje marginaliziranih družbenih skupin ter izobraževanje žensk.