Letos mineva 300 let od smrti prvega slovenskega misijonarja v Mehiki Marka Antona Kappusa. Jezuitski red, katerega član je bil, je odigral odločilno vlogo v procesu kolonizacije odročnih predelov na severu in severozahodu Nove Španije, saj je pokristjanjevanje potekalo hkrati in v soodvisnosti z ekspanzijo kolonialnega sistema.Prispevek podrobneje osvetli pomen, ki so ga misijonarji pripisovali enemu temeljnih opravil svojega duhovnega poslanstva, podeljevanju krsta. Skozi pogled Marka Antona Kappusa se pokaže, v kako zelo različnih, negotovih, burnih, pogosto protislovnih razmerah so delovali, s kakšnimi objektivnimi in subjektivnimi izzivi so se srečevali ter kako globoka sta bila njihova vera in prepričanje v upravičenost svojega početja. V tem kontekstu je zanimiva vsebina Kappusovega pisma provincialu Diegu de Almonazirju iz leta 1695, v katerem se izriše drugačen, doslej nepoznan odtenek v odnosu slovenskega jezuita do slovitega misijonarja, raziskovalca in kartografa Francisca Eusebia Kina.