Članek se posveča analizi uvodnega mota v Nameček nemških in ponemčenih poezij »getico scripsi sermone libellum«, ki jih je France Prešeren sprva namenil za objavo skupaj s Poezijami, kasneje pa jih je pustil zunaj zbirke. Članek ugotavlja, da je razlog opustitve v razmerju med linguo franco Avstro-ogrske monarhije in slovenščino. Prešeren je moto izbral namenoma, da bi svoje pisanje v nemščini identificiral s položajem Ovida, ko se znajde v pontskem izgnanstvu in začne pisati v barbarskem jeziku. Prešernova kretnja, s katero nemščino označi za barbarski jezik, najde svojo utemeljitev v romantični filozofiji modernega subjektivizma, ki temelji na Kantovem gnoseološkem obratu. Ne določa svet zavesti, temveč določa zavest svet. Zgolj v luči te sodbe a priori je bilo Francetu Prešernu mogoče zavzeti takšno stališče, na ta način pa protestirati zoper splošno prakso zatiranja njegove materinščine. Z oznako nemških poezij s slabšalnim izrazom »nameček« in s končno opustitvijo lastnih besedil, je ta filozofski nazor tudi potrdil na lastnem zgledu.