Koronova poskusa svoje ugotovitve zasidrati tudi z literarnoteoreticnimi koncepti, kot so pripovedovalka, implicitna avtorica in naslovljenka. Raziskave pripovednih prvin so tisto podrocje, ki je v Sloveniji najmanj projicirano na romaneskne analize. To vrzel je uspesno zapolnil Aljosa Harlamov s studijo Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu (2010). Nezanesljivi pripovedovalec je pripovedna prvina, ki je zelo uporabna za analizo sodobnih romanov, a je v slovenski literarni vedi se neizkoriscena.12 Harlamov jo opredeli z zdruzitvijo dveh tipologij nezanesljivega pripovedovalca, ki ju je mogoce medsebojno povezati. Prva ima za podlago psiholoske izvore pripovedovalceve nezanesljivosti (omejeno znanje, osebna vpletenost oz. prizadetost, vprasljiva vrednostna shema), druga pa nezanesljivost deli glede na to, katero tipicno izjavno dejanje prizadeva (porocanje, interpretacijo ali razlaganje in vrednotenje ali presojanje). Obstajajo torej trije tipi nezanesljivega pripovedovalca: nezanesljivi razlagalec, nezanesljivi porocevalec, nezanesljivi presojevalec in kombinacije vseh treh. Pri izdelavi tipologije se je Harlamov zgledoval po tezah Rimmon Kenanove, Hermana, Jahna, Ryana ter Nünningovi tezi o implicitnem avtorju in Zerweckovi trditvi o bralcu kot historicni in kulturni determinanti - vsi omenjeni so najvecje avtoritete na podrocju teorije pripovedi. Avtorjeva izdelava tipologije ni samo inovativna, ampak je tudi uporabna, kar je potrebno posebej pohvaliti, saj literarnoteoreticni diskurz lahko projiciramo13 na literarno gradivo. Tako je prvi pripovedovalec projiciran na roman Zorana Hocevarja Porkasvet, drugi na Balerina, Balerina Marka Sosica, tretji pa na Opoldne nekega dne Vinka Möderndorferja. Razprava je zapolnila primanjkljaj klasicnih raziskav pripovednih prvin, kakrsna je pripovedovalec, v slovenski literarni vedi. Najpomembnejsi se zdi Slovenski roman, zbornik mednarodnega simpozija Obdobja 21 (2003), ki sta ga uredila Miran Hladnik in Gregor Kocijan na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. V njem je sodelovalo 76 avtorjev, skoraj vsi uveljavljeni strokovnjaki za slovenski roman v Sloveniji in tujini, generacijsko in metodolosko raznorodni. Prej tako sistematicnega raziskovanja slovenskega romana ni bilo. Razlicnost podrocij je razvidna iz naslovov tematskih razdelkov: Slovenski roman v 19. stoletju, Ivan Cankar in sodobniki, Zensko vprasanje in Zofka Kveder, Zanri, Sodobni roman, Teorija, Jezik, Slovenski in evropski roman, Slovenski in juznoslovanski roman, Slovenski roman in anglescina,4 Bralci romana in druge discipline. Glede na stevilo prispevkov so izstopajoca podrocja zanri (trinajst prispevkov), po deset prispevkov pa zavzemata sodobni roman ter slovenski in evropski roman. Prevladuje zanimanje za zgodovinsko dimenzijo literarnega sistema in med romanesknimi zanri za zgodovinski roman; med pogosteje obravnavanimi zanri so se avtobiografski in biografski roman ter kriminalka. Kot se za mednarodne zbornike spodobi, je najvecja kvaliteta Obdobij 21 skoraj tretjinski delez tujih raziskovalcev, ki prinasajo v slovensko literarno vedo pogled drugega in reference mednarodne znanosti. Posamezne studije so inovativna spoznanja posredovale na nov, tudi metodolosko kreativen nacin: Alenka Koron, Roman kot avtobiografija; Marko Juvan, Fikcija in zakoni; Irena Novak Popov, Lirizacija romana; Jola Skulj, Forma romana in slovenski modernizem; Marija Mitrovic, Roman Vladimirja Bartola in Otto Weininger. Prva monografija, Zavetje zgodbe: Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja (2003), se je posvetila slovenskemu romanu v devetdesetih letih prejsnjega stoletja skozi zanrske in tematske razdelke. Razdeljena je na dva dela; teoreticni obravnava razmerje med romanom in zgodbo, vrstno identiteto in roman v slovenski literarni vedi, analiticni pa posamezne romane po naslednjih razdelkih: modificirani tradicionalni roman v devetdesetih letih, fantastika in sodobni slovenski roman, pokrajinska fantastika, pravljicni, antiutopicni, zgodovinski, kriminalni, potopisni, ljubezenski roman in roman s kljucem ter tematiko obrobnezev, posebnezev in slehernikov. Temeljna spoznanja, objavljena v prvi monografiji, se v dopolnjenih razlicicah ponovijo tudi v obeh naslednjih, v Robovih mreze, robovih jaza: Sodobni slovenski roman (2006), in Na pomolu sodobnosti ali o slovenski knjizevnosti in romanu (2011). Tako je npr. termin modificirani tradicionalni roman prevladujoci pripovedni model najnovejsega slovenskega romana, definiran v vseh treh monografijah kot model, ki se zgleduje po tradicionalnem romanu, preoblikujejo pa ga trije izvori modifikacij, ki so zanrski sinkretizem, prenovljena vloga pripovedovalca in vecji delez govornih odlomkov. Pridruzujejo se mu se trije »novi« termini, ki so literarni eklekticizem, nova emocionalnost in transrealizem. Ce je prva oznaka poimenovanje za spreplet razlicnih pojavov in vplivov, je druga povezana z identiteto pripovednega subjekta, tesno pripetega na nov tip custvenosti. To je custvenost posebnega postmodernega spleena, umescena med malo oz. intimno temo, spolne vloge, stereotipe, ne/fleksibilne identitete, ljubezenske zadrege, novoveski hedonizem in humorno-ironicno-parodicno ozavescenost vsega nastetega.