Na področju znanstvenega proučevanja filozofije indijskega budizma zasledimo dve struji: prva pojmuje razvoj budistične filozofske misli kot dialektičen proces, medtem ko druga opozarja, da je potekal razvoj budistične filozofije veliko bolj kontinuirano in postopoma. V pričujočem članku bomo znotraj konceptualnega okvirja druge struje prevetrili nekatere filozofske teme, prisotne v budistični logično-epistemološki šoli, zlasti t.i. teorijo dveh resnic, in nato s pomočjo dobljenih izsledkov pokazali, da je logično-epistemološki sistem Dignāge in Dharmakīrtija tesneje povezan s predhodnimi miselnimi tokovi, kot je to domnevala »dialektična« struja, in ga je zato potrebno umestiti v širši kontekst budistične teorije in prakse, katerih glavni namen je doseganje nirvāṇe. Logično-epistemološki razmisleki v budizmu ne le, da niso v nasprotju z budističnimi duhovnimi prvinami, marveč so z njimi celo neločljivo povezani.