Prispevek razišče pojav igre v igri oziroma gledališča v gledališču znotraj slovenske dramatike dvajsetega stoletja od dekadenčne moderne preko ekspresionističnega modernizma do neomodernizma performativnega obrata in postdramskega v mediatizirani družbi spektakla. Analizira igre štirih stebrov sodobne dramatike po krizi absolutne drame: Ivana Cankarja (Pohujšanje v dolini šentflorjanski), Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi, Dušana Jovanovića (Igrajte tumor v glavi ali onesnaženje zraka) in Matjaža Zupančiča (Hodnik). Pri tem ugotavlja, v kakšni meri in na kakšne načine te drame uveljavljajo različne načine igre v igri, da bi metagledališko, medbesedilno in medmedijsko spregovorile o statusu fikcije in resničnosti v umetnosti, kulturi in družbi.