Sredi 19. stoletja so v Spodnji Savinjski dolini začeli načrtno uvajati novo kmetijsko in obenem industrijsko dejavnost - hmeljarstvo, ki je z leti izrazito spremenilo krajinsko podobo doline, saj je vplivalo na spreminjanje njene poselitvene, stavbne in demografske strukture. Hmeljarstvo je postopoma vstopalo v savinjski agrarni svet in ga sčasoma tako razpoznavnopredrugačilo, da lahko govorimo o spodnjesavinjski hmeljarski kulturni krajini. S hmeljarstvom seje pojavila potreba po uvajanju za dejavnost značilnih gospodarskih stavb - hmeljskih sušilnic, ki so jih zlasti mali in srednji kmetje gradili kot prizidke obstoječim osrednjim gospodarskim poslopjem - marofom - ali kozolcem. Le pri velikih kmetih in veleposestnikih so že v letih pred drugo svetovno vojno nastajale velike hmeljske sušilnice s prostornimi skladiščnimi dvoranami, od srede 20. stoletja paje bila značilna gradnja velikih zadružnih in hmeljarskih domov, kjer je bilopoleg sušenja in skladiščenja hmelja združenih še veliko dejavnosti spodročja kulture, izobraževanja, bančništva, zadružništva inpreživljanjaprostega časa.