Prispevek predstavlja izbrane časopisne prispevke in polemične odzive v Slovenskem narodu, skozi katere je razvidno prizadevanje po vzpostavitvi izbrane jezikovne izreke kot sredstva družbenega ločevanja. Branje po črki je interpretirano kot družbeni stereotip, ki so ga želeli nekateri meščansko orientirani pisci že v šestdesetih letih 19. stoletja uveljaviti najprej v parlamentarnem diskurzu. Del slovenskega meščanskega sloja se je namreč pri izbiri »svoje« izreke dejansko odločil za tisto, ki se je v največji meri razlikovala od ljudskega govora oziroma govorice, ki je živela med Slovenci nižjega sloja. V časopisu Slovenski narod je bila tematika ustrezne izreke ponovno obujena v letu 1912, ko je Oton Župančič, prvi gledališki »lektor«, zavrnil zahteve po »gledališkem« elkanju, saj ga je označil kot odraz neorganskega razvoja jezika in izumetničenosti. Ob koncu tridesetih let 20. stoletja se - ponovno v Slovenskem narodu - pojavijo težnje po uzakonitvi izreke po črki; tokrat je predlog utemeljen z blagoglasnostjo.