Za večinski slovenski pogled na proces pokristjanjevanja slovenskih zgodovinskih dežel v srednjem veku je kljub tesni prepletenosti zahodne oblike krščanstva s slovensko kulturo značilna precejšnja zadržanost. Odločilno je pojmovanje, da je bil sprejem krščanstva v kneževini Karantaniji povezan z izgubo politične svobode. Deloma je zadrego glede uveljavitve krščanstva celo pri katoliških zgodovinarjih spodbujal izvor temeljnega vira zanj v Salzburgu. Odločilno vlogo pa je odigrala kreativna predelava virov, ki jo je v svoji povesti v verzih Krst pri Savici izpeljal France Prešeren. Pri tem je vešče prenesel težišče nasilnih ekscesov na krščanskega kneza Valtunka (Valjhuna), obenem pa podčrtal bratomorni značaj spopadov zaradi vpeljave nove vere in uveljavitev tuje oblasti kot posledico posega Tasila III. Valtunku v prid. Prešernova različica je padla na plodna tla pri skoraj vseh zgodovinarjih vsaj do konca 20. stoletja.