ze v uvodu v Prvo knjigo Zbranega dela Zofke Kveder je urednik zbirke France Bernik napovedal kar devet knjig avtoricinega literarnega in obliterarnega gradiva (pisma), in ceprav so bile za drugo knjigo predvidene vse nezbrane crtice, sele za tretjo pa tudi nezbrane novele in povesti, je obsezna Druga knjiga Zbranega dela Zofke Kveder (z opombami in kazalom ima kar 838 strani) zasnovana vsaj deloma kot njuna zdruzitev, saj obsega avtoricino knjizno nezbrano pripovedno prozo, objavljeno v dnevnem casopisju in revijalnem tisku med letoma 1898 in 1903, in to crtice, povesti in novele. Druga knjiga tako steje kar 94 naslovov, pri cemer nekateri povezujejo po vec le ostevilcenih ali drugace oznacenih kratkih enot. Ker je v petih letih, kolikor pokriva Druga knjiga Zbranega dela, Zofka Kveder objavila tudi svoj knjizni prvenec Misterij zene (1900), se dve pripovedni zbirki Odsevi (1902) in Iz nasih krajev (1903) ter zbirko dramskih besedil Ljubezen (1901), nedvomno drzi ugotovitev, ki jo je zapisala urednica Zbranega dela, da je bilo v drugi knjigi predstavljeno obdobje »pisateljicino ustvarjalno najbolj intenzivno obdobje« (776). To je mogoce povezati tudi z dejstvom, da se je Zofka Kveder takrat kot pisateljica sele uveljavljala, hkrati pa je pisanje literature in publicistike sprejela kot svoj poklic, s katerim se je tudi prezivljala. Zamejitev pisateljicinega nezbranega dela z letnico 1903 urednica Zbranega dela ne utemeljuje le z obseznostjo tega gradiva, ampak tudi z dejstvom, da je postala Zofka Kveder leta 1904 urednica revije Domaci prijatelj, v kateri je objavila veliko svojih besedil, ki bodo predstavljena v naslednji knjigi. Urednica Mihurko Poniz je motivno raznovrstnost zbranih pripovedi in dogajalnih prostorov (notranjsko in krasko podezelje, Ljubljana, Trst, Zagreb, Dunaj, Bern, Zürich, Praga) povezala z dinamiko avtoricinega zivljenja v predstavljenem obdobju, saj je mogoce v njih opaziti veliko »avtobiografskih prvin iz otrostva, solske dobe v Ljubljani, razgibanega zivljenja v Trstu in studentskih dni v svici« (777) pa tudi kasnejsega v Pragi, kjer so nastale nove, svetle podobe materinske srece, saj je leta 1901 rodila hcerko. Toda tudi kadar ne gre za (posredno prikazano) avtoricino zivljenje, v zgodbah prevladujejo zenske usode. Urednica opozori na naslednje motive, ki izrazajo pisateljicin cut za krivice, ki so jih dozivljale zenske v druzbi: »prisilni zakoni, zenska zelja, materinstvo, prostitucija, prezgodnja smrt pri porodu«. (776-777) To seveda ne pomeni, da avtorica ne zna biti do svojega spola tudi kriticna, kot na primer v pripovedi Gospa Berta ali trije prizori iz zivljenja »rodoljubne« dame (144-151), v kateri, kot zapise v zakljucku, prikaze »brez polepsevalnega stekla« sliko zaradi bogastva in mozevega rodoljubja hinavsko cascene mescanske dame, ki se sploh ne zaveda svoje omejene prostaskosti in domisljave ter nadute neumnosti. Tudi v zgodbi Ena iz mnozice rahlo zafrkljivo predstavlja »pravi tip novomodne zenske« (651), ki se navdusuje nad dekadencno bolehnostjo in celo svojo jetiko ter blizajoco se smrt sprejema teatralicno, saj je bila, kot avtorica zakljuci pripoved, »pac le hci nasega nervoznega, do skrajne meje prenapetega, samo senzacij zeljnega casa.« (659) Prav tako pa se pisateljica zna vziveti v moske, celo v takega, ki ga je prevarala zena, kot prikazuje crtica V burji (30-31), v kateri spremljamo deloma v polpremem govoru zapisano bolece samoironicno razmisljanje prevaranega moskega pred samomorom.