Tako ne vemo, katere pesmi je ob teh France Vodnik se presojal, ceprav sta Legisa in Maticetov v Zemlji na zahodu poleg ze navedenih kot odlomke Krizevega pota objavila se preostale postaje razen sedme, osme in devete. Pac pa je dve postaji v svoji studiji navedla Salamun Biedrzycka, in sicer na osnovi zapisa v pismu prijatelju slavistu Karlu Bacerju 22. 10. 1936. Pisemski zapis trinajste postaje se razlikuje od objavljene v Domu in svetu in v obeh knjiznih izborih. Vendar je motivno ustrezna tej postaji s temo Jezusa snamejo s kriza, medtem ko je Stanko Vuk v pismu Bacerju 13. 9. 1936 pesem, ki je sedaj objavljena kot trinajsta, imenoval le »13«, verjetno zaradi predstavljenega motiva Marije, za katero je receno, da je ob apostolih trinajsta: »jogrov dvanajst. / Marija Mercina jih poprosi. / Ona je trinajst.« Za to pesem je zapisal, da bi morala biti »vmesna, za sredo potà, med 7. in 8. postajo«, torej neka prekinitev obicajnega zaporedja postaj. Zato tudi ima za pesnitev netipicno obliko, je namrec (s tremi stirivrsticnicami) daljsa od drugih postaj. Te so sicer zelo kratke, le iz ene raznozlozne, nestalno rimane stirivrsticnice, ki ji sledi rimani distih. Kot nedokoncani se glede na to formo kazeta peta in dvanajsta postaja, saj distih manjka. V pismu 22. 10. 1936 je tudi zapis sedme postaje, ki je v knjiznih izborih sicer ni. Ker je namen krizevega pota, kot ga Vuk opredeli po uvodnem nagovoru, zblizanje, srecanje s Kristusom (»da bi na tem krizevem poti / prisel sam Jezus Kristus nasproti«), nadaljuje pesem v sedanjiku kot scenicno neposreden prizor (postaje sicer oblikuje deloma v sedanjiku, deloma kot porocilo v pretekliku), ki predstavlja vrhunec krizepotne zgodbe: »z zeblji prebodeno, ranjeno / je Kristusovo telo.« Lirsko vzivetje v Kristusov prostor in cas - ceprav ga je v vsakem Krizevem potu in tudi v Vukovem zaradi pogostega nagovarjanja vernika kot opazovalca in celo udelezenca prikazanega dogajanja mogoce dojemati ne le kot zgodovinsko preteklega, ampak tudi aktualno sodobnega - opravicuje slogovno rabo obcasnih arhaizmov (»obesenjak «, »laterna«, »lanterna«, »jogri«, »vadljal«, »stan«) in arhaicnih oblik (»volcje«, »jagnetova«), kar je skladno z jezikovno podobo villonovsko-kerempuharskega vzora. Ta ustvarjalna pobuda pa je ob izhodiscnem biblijskem porocilu vplivala tudi na izbor nekaterih motivov tega Krizevega pota, ki predstavljajo svet preprostega ljudstva (»kmetov in cevljarjev«, ce uporabimo avtorjev komentar), celo obstrancev. Tega ze v uvodni pesmi doloca predmestna krcma.18 V tretji postaji pa je tako opredeljeno tudi clovestvo, ki (kot sicer neomenjeni kriz) bremeni Kristusa: »vsa groza ljubecih / stvari, pokveke, obesenjaki, / predmestja, zadusenci«. Vendar bolj kot sami motivi, ki v nasprotju s tradicionalno zapisanimi pesemskimi krizevimi poti sicer le nedosledno porocajo o dogajanju, znacilnem za posamezno postajo, stilizirano ljudskost tega krizevega pota posreduje pogovorno ali narecno besedisce. Maticetov, ki je za Zemljo na zahodu pripravil seznam manj znanih besed z njihovo razlago, je iz Krizevega pota navedel le besedo »barilec« (lesena posoda, podobna sodcku, drzi ok. 5 litrov), vecino drugih (»bokal«, »dver«, »jesih«, »zegen «, »bicevniki«) kot bolj splosno znane pojasnjuje tudi SSKJ. Izjema je le beseda »meglenec«, ki je ocitno predvsem lokalnega znacaja, ter narecna oblika »keri« in narecna glasovna varianta v besedi »cresnjeva«. Vuk je posamezne pesmi Krizevega pota oznacil le z besedo »postaja«, ob kateri je zaporedna stevilka. Peta postaja, ki pa zaradi manjkajocega zakljucnega dvostisja deluje nedokoncano, in trinajsta, znana iz pisma Bacerju, pa sta naslovljeni s pogovorno besedo »stacjon«, za katero se Vuk kljub teznji po ljudskem stiliziranju besedila sicer ocitno ni odlocil. Tak je ze motiv Prve postaje, saj predstavlja Kristusa, ki »ga je kaplar ko upornika gnal / med ceto, da so ga bicali«. Pri tem je zanemarljivo dejstvo, da je bil izraz »kaplar« se jugoslovanski in ne za Primorce aktualni italijanski cin komandirja desetine. Pesem namrec zanimivo poudarja Kristusovo nekonformisticnost, upornost,19 cesar v tradicionalnih krizevih potih ne najdemo. Vuk imenuje Kristusa Upornik (z veliko zacetnico) se v Drugi postaji, v Sklepu pa »uporni Gost«, ki ga vabi v »stan nas tako preprost«, ceprav »okna zastremo«, kar je konspirativna gesta, kakrsna je bila gotovo potrebna ob srecevanju ilegalnih protifasisticnih skupin, h katerim je sodil tudi Vuk. Kristus pa je s tem Krizevim potom postal zgled upornika, ki ga sicer za to zadene fizicno trpljenje, vendar tece »sveta kri« nedolznega, »jagnjetova« kri (Prva postaja). Njegov zgled je spodbuda Primorcem, ki dozivljajo svoj nacionalni »vecer«: »Vecer je zalosten ko zival.« (Tretja postaja), »Nekdo za bori tih vecer brede« (Cetrta postaja), »Na bozji barki se jambor tenek / krivi v vecer, vetroven in grenek.« (Deseta postaja), »Vrzimo mrezo v vecer meglen.« (Enajsta postaja). Hkrati krizani Kristus Primorce strazi in varuje (»ki si za nas / na krizu pribit, ko na strazi «, Dvanajsta postaja). Vukova zelja in molitev pa je usmerjena tudi k njegovemu aktivnemu vodstvu primorske »bratovscine«: »Da bi Upornik, odet v skrlat, / sel se nocoj mimo nasih vrat« (Druga postaja), »Jezus Kristus med bratovscino sede.« (Cetrta postaja), »z lanterno svojih petih ran / nam skozi mrk vecer pokazi«20 (Dvanajsta postaja). In ceprav mera trpljenja za Primorce se ni polna (»Izpijmo do dna njegov bokal - «, Stirinajsta postaja), pomeni Kristusovo posmrtno vstajenje vendar zagotovilo odresitve, ne le v pomenu, ki ga tej besedi obicajno namenja krscanstvo, ampak tudi politicno resitev za primorske Slovence: »cez tri vecere nas bo iskal!« (Stirinajsta postaja). Zakljucno dvostisje Sklepa: »Zegen nam zdravja da, / milost - svetost srca.« je nedvomno mogoce brati kot zgolj versko prepricanje v koristnost Kristusovega blagoslova za vernike, vendar ga je glede na predhodno nacionalno in zgodovinsko branje te ciklicne pesnitve mogoce razumeti tudi znotraj tega konteksta, kot obljubljeno zdravje in prezivetje naroda ter njegovo posveceno, povzdignjeno srcnost, ki kot posebna milost zmore preseci ozkost in krutost njegovih zatiralcev in krvnikov.