Pred sto leti se je 19. septembra rodil moj oče, akademik Milan Grošelj, dolgoletni profesor in predstojnik na Oddelku za klasično filologijo. Taka obletnica si nedvomno zasluži omembo v reviji, posvečeni slovenskim klasičnim študijam, ki jih je v svojem - žal razmeroma kratkem – življenju temeljno sooblikoval. Čeprav imam osebnih spominov nanj zelo malo, saj je umrl, ko sem imela tri leta in pol, me je vendarle spremljal na vsej življenjski poti: v spominih, ki mi jih je stalno pripovedovala moja mati in njegova bivša študentka, klasična filologinja Andreja Grošelj; v načinu, kako me je po zgledu njegovih seminarjev sama poučevala latinščino; v znanstvenem profilu mojih profesorjev na fakulteti, njegovih nekdanjih študentov; v izdajah latinskih beril, v znanstvenih prispevkih in nenazadnje v spominih mnogih ljudi, ki so ga poznali in je nanje naredil tak vtis, da so o njem radi pripovedovali še desetine let kasneje.