Sodobna umetnost se v primerjavi s predhodno moderno umetnostjo razlikuje v tem, da se spet vrača k družbi in vsakdanjemu življenju ter da tematizira aktualne težave, s katerimi se srečuje človek tukaj in zdaj. Zelo pogosta tema je trajnostni razvoj in s tem povezane vsebine, kot so: okoljevarstvo, vrednote, odnos do drugega itn. To so hkrati teme, ki sodijo v koncept aktivnega državljanstva, zato razumevanje sodobne umetnosti pravzaprav zahteva aktivno državljanstvo. Še posebej to velja za relacijsko umetnost, ki od gledalca zahteva aktivno participacijo v umetnini. V prispevku se sprašujem, kako uresničevati povezanost sodobne umetnosti in državljanske vzgoje v osnovni šoli. Sodobna pedagoška doktrina zelo spodbuja medpredmetno povezovanje, zato sem analizirala učna načrta predmetov likovna vzgoja ter državljanska in domovinska vzgoja ter etika in ugotovila, da sta s tega vidika težko povezljiva. Na odsotnost sodobne umetnosti v učnem načrtu za likovno vzgojo se sicer že dlje časa opozarja, a težava učnega načrta je konceptualne narave. Skupne cilje državljanske in likovne vzgoje je mogoče uresničevati z intenzivnejšim medinstitucionalnim povezovanjem šol z galerijami in muzeji, ki predstavljajo sodobno umetnost. Na treh primerih sodobnih umetnin, natančneje participatornih praks (Proletarier aller Länder, Žicar in EU/Others) pokažem na mogočo medpredmetno povezavo na vsebinski ravni in opozorim na s pedagoškega vidika pogosto spregledano dejstvo, da sodobno umetnost doživljamo tukaj in zdaj.