Sodobne teorije kurikularnega načrto­ vanja poudarjajo, da moramo - če razumemo kurikulum kot realno substanco vzgojno-izobraževalnega procesa - pri njegovem načrtovanju zajeti vso množico pojavov (kurikulumov), ki vplivajo na vzgojno-izobraževalne učinke. Na področju andragogike spada sem še zlasti upoštevanje potreb po izobraževanju ter skrb za povezovanje strategij poučevanja s strategijami učenja. To pa je uresničljivo, če se nacionalni kurikulum oblikuje po načelu odprtega načrtovanja, v mikroandragoških okoliščinah pa uporabimo procesno-razvojno strategijo načrtovanja. Ta pristop se namreč ujema s sistemskim integriranim pristopom ter Jarvisovim modelom pogajalskega kurikuluma, ki izhajata iz temeljnega andragoškega načela, to pomeni, da se interesi in sposobnosti odrasle osebe za izobraževanje povečujejo, če lahko sodeluje pri načrtovanju in izvedbi kurikuluma.