Rak dojk je drugi najpogostejši rak na svetu in daleč najpogostejši pri ženskah, tako v razvitem svetu kot tudi v državah v razvoju. Uvršča se na peto mesto po vzroku smrti zaradi raka. V Sloveniji beležimo letno približno 1310 novih primerov raka dojk. Ločimo več podtipov raka dojk, ki jih lahko delimo na podlagi histopatološke (primaren, sekundaren, invaziven, neinvaziven) ter molekularne delitve oz. intrinzičnih lastnosti. V pomoč pri raziskovanju posameznih podtipov raka dojk služijo tudi celične linije. Prva celična linija raka dojk je bila ustvarjena leta 1958 in poimenovana BT-20 (1958, Lasfargues in Ozzello). Število celičnih linij je v zadnjih letih drastično naraslo, vendar so najpogosteje uporabljene celične linije še vedno MCF7, T47D in MDAMB231. MCF7 in T47D sta vrste luminalni tip A (ER+/PR+/HER2-) in MDAMB231 je trojno negativna (ER-/PR-/HER2-). Na področju celičnih linij so vidne nedoslednosti glede poimenovanja kot tudi gojenja. Prav tako je tudi vprašljiva ponovljivost gojenja v različnih laboratorijih ali pogojih, kjer celične linije lahko razvijejo drugačne lastnosti (npr. dediferenciacija, sprememba fenotipa, mutacije). V literaturi so vidni primeri različne kategorizacije iste celične linije v edinstvene skupine na podlagi drugačnega molekularnega in morfološkega opisa. Avtorji so mnenja, da je posledično potreben pregled nad literaturo in opis trenutno znanega. V prispevku se osredotočajo na tematiko celičnih linij raka dojk, njihovo nomenklaturo, delitev, gojenje in uporabnost.