V eseju naslovim Brechtov koncept gestusa in predlagam njegovo izvirno branje, vzporedno z Barthesovo semiološko teorijo. Predlagam pogled, da neka gesta postane gestus, ko je interpelirana v mit. Od tod sledi, da tudi gestus interpelira v odnose, kar je istočasno njegova povezovalna in razdiralna moč. Z vpeljavo in interpretacijo Brechtove potujitvene metode tematiziram in opredelim njegov odnos do ideologije in etike oz. morale. Predstavim nekaj pogledov iz teorije rituala ter v doseženi razprtosti tega pojma identificiram nekaj njegovih ključnih potez, ki jih nato prepoznavam v Brechtovem epskem gledališču. To počnem z zavedanjem ontoloških razlik med ritualom in gledališčem ter brez želje, da bi Brechtovo gledališče umestil na neki specifični lokus v razmerju ritual-gledališče. Moj namen je ob razmišljanju o tem razmerju še bolj raziskati konceptualno in praktično naravo Brechtove potujitvene metode. Njeno eksperimentalno in pedagoško moč prepoznavam v vztrajnem, repetitivnem interveniranju v družbene mite in tabuje, ki pa ni le stvar metode, ampak je tudi stvar učenja in prakticiranja specifične ontologije.