Kaj se nam zgodi, ko doživljamo gledališče čutov? Zakaj potrebujemo igro? Zakaj je senzorialno gledališče danes pomembno? Zaradi kakšnega čudnega razloga se ljudje radi igramo, da se v temi izgubljamo in znova najdemo? Z vami bi rad delil, kaj mi pomeni gledališče čutov, vse odkar sem se med svojo otroško igro zavedel, kako se izumljam in ga izumljam, ko sem si zamišljal prepovedane labirinte v kolumbijskih kavnih nasadih, pa do danes, ko si pri svojih osemdesetih želim, da bi to vednost telesa lahko predal naprej. Jasno je, da obstajajo prvobitna in vzporedna védenja, ki so se razvila skozi čas, v vseh kulturah; miti, praznovanja, domišljija, poezija, moč simbolov … so različno odzvanjali glede na različne zgodovinske okoliščine. Vse to, da bi se skupaj vprašali: Kaj danes zmore senzorialno gledališče?