Tokratni zvezek Amfiteatra prinaša pester konglomerat besedil, tako po tematikah kot zvrsteh. Tomaž Toporišič se v svoji razpravi loteva premisleka o avantgardah, tej še zmeraj vroči temi. Obravnava jih skozi prizmo razmerij med središčem in obrobjem Srednje in Vzhodne Evrope, pri čemer izhaja iz predpostavke, da srednje- in vzhodnoevropskih avantgard ne smemo razumeti kot nepopolne derivate gibanj iz velikih zahodnih središč, temveč kot samostojne, avtentične izraze. Zemljevid zahodnih centrov modernistične in avantgardne umetnosti 20. stoletja je raziskovalcem dobro znan, toda tovrstne pregledne strukture za Vzhodno in Srednjo Evropo ni. Razprava seže od zgodovinskih avantgard v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja (predvsem zenitizem in konstruktivizem) prek neoavantgard k (slovenski) retroavantgardi proti koncu dvajsetega stoletja, ki ni le oživila nekatere prvotne ideje, temveč je hotela tudi eksplicitno ustvariti alternativne zemljevide evropske umetnosti.