Avtorica v članku analizira primer besedila in njegove uprizoritve, ki ju je navdihnila nenadna smrt v ožji ustvarjalni ekipi njunega avtorja. Kanadsko-libanonski dramatik, režiser in igralec Wajdi Mouawad je v solo predstavi Inflammation du verbe vivre (Vnetje glagola živeti), uprizorjeni v pariškem gledališču Théâtre National de la Colline leta 2015, prepletel antično grško literarno in mitološko izročilo z osebno izpovedjo o izgubi prijatelja in sodelavca Roberta Davreuja, vse to pa nadgradil še z družbenokritičnim prikazom razmer v sodobni Grčiji. Predstava je nastala kot predzadnji del cikla uprizoritev sedmih ohranjenih Sofoklejevih tragedij s skupnim naslovom Le dernièr jour de sa vie (Zadnji dan njegovega življenja), ki jih je Mouawad nameraval režirati v Davreujevih novih prevodih. Proces žalovanja ob smrti, ki je zaustavila projekt, je povezal z dokumentiranjem procesa nastajanja besedila, ki ga je v obliki svojevrstne gledališko-cinematične žalostinke tudi režiral in v njej nastopil. Lik Filokteta je spojil z likom Odiseja, toda ne tistega, ki si v Sofoklejevi tragediji prizadeva, da bi mu s spletko izmaknil lok, temveč tistega, ki pri Homerju po zavzetju Troje deset let išče pot domov na Itako in ki v podzemlju obišče senco Tejrezija.