Nuklearna medicina pri obravnavi onkoloških bolnikov omogoča slikovni prikaz oziroma lokalizacijo tumorjev, ciljano zdravljenje ter spremljanje uspešnosti zdravljenja. Visoko specifične radiooznačene peptidne učinkovine lahko izkoristimo za ciljanje tumorskih celic, ki imajo na svoji površini prekomerno izražene receptorje za te učinkovine. Enako peptidno učinkovino lahko radiooznačimo tako z diagnostičnimi kot terapevtskimi radionuklidi, kar nam omogoča personaliziran pristop pri obravnavi bolnikov. V preglednem članku opisujemo dva sistema teranostičnih parov, ki jih v nuklearni medicini uporabljamo za diagnosticiranje ter zdravljenje tumorjev. Klasičen primer takšnih teranostičnih parov so radiooznačeni analogi somatostatina, ki se rutinsko uporabljajo v diagnostiki ter zdravljenju nevroendokrinih tumorjev (NET) s prekomerno izraženimi receptorji za somatostatin. Po drugi strani pa so radiooznačeni analogi minigastrina, ki se vežejo na receptorje za holecistokinin-2, primerni za diagnostiko medularnega raka ščitnice (MTC), za njihovo varno zdravljenje pa še potekajo klinična preskušanja.