Zaradi znanih dobrobiti za mater in otroka naj bi dojenje vzpostavili v prvi uri po rojstvu, dojenje pa naj bi bilo edini način hranjenja novorojenčka v prvih šestih mesecih. Pri ženskah s sindromom policističnih jajčnikov (PCOS) opisujejo slabšo uspešnost dojenja, kar bi bilo lahko povezano z visokim deležem debelosti med njimi. Debelost in PCOS zavirata tako začetek dojenja kot tudi ohranjanje dojenja. Do zdaj v populacijskih raziskavah neodvisne povezave med PCOS in uspešnostjo dojenja niso prepoznali. Zapoznela laktogeneza je pogosta zlasti pri materah z debelostjo oziroma s sladkorno boleznijo. Razlogi za prenehanje dojenja so lahko fiziološki, psihološki, osebni in okoljski. Endokrinološki razlogi za manjšo uspešnost dojenja pri bolnicah s PCOS se skrivajo v spremenjenem hormonskem stanju matere. Povišana raven androgenih hormonov po porodu poleg drugih dejavnikov dodatno ovira razvijajočo se laktacijo. Tudi spremenjena inzulinska dinamika lahko doprinese k slabšemu izidu dojenja. V prispevku obravnavamo moteno laktogenezo pri ženskah s PCOS ter možne ukrepe za izboljšanje uspešnosti dojenja s poudarkom na pomenu obvladovanja materine debelosti pred nosečnostjo, med nosečnostjo in po njej. Slabši uspehi pri vzpostavitvi dojenja in krajše trajanje dojenja pri ženskah s PCOS so ključna področja ukrepanja. Vse matere s PCOS bi morali spodbujati k dojenju in jim nuditi učinkovito strokovno podporo.