Razprava z naslovom »Tesnobnost samodefiniranja in znamenja krize« bo obravnavala nekatera vprašanja, ki bistveno določajo sodobno razmišljanje o evropski drami in gledališču. Tako bo na primer ideja fragmentarne dramatike obravnavana v povezavi s prvim primerom takšnega pisanja, z Aristofanovimi komedijami. Temeljno vprašanje, ki si ga zastavljamo, je naslednje: glede na katero idejo »celote« je določeno dramsko delo fragmentarno in po kakšni logiki so ti fragmenti povezani v to celoto? Drug pomemben vidik se nanaša na prepričanje, da živimo v posebnem zgodovinskem trenutku in da je performativnost razlikovalna značilnost našega časa. Zdi se, da ta predpostavka spregleda dolgoletno tradicijo, ki sega vse do Platona in je jezik obravnavala kot dejanje samo po sebi.